Za zadnji dan smo že cel teden vsak pri sebi v mislih premlevali, kateri slap bi si izbrali za “grande finale”. Seveda nas je vse dražil (in strašil!) Hydnefossen, vendar smo se nato že sredi tedna odločili, da bo moral počakati na naslednje leto, saj je Matej pogledal za nevarnost plazov, ki ni obetala nič dobrega. Dostop do Hydnefossen-a poteka namreč po očitni plaznici, kamor se nanaša sneg iz 2 grap ob slapu ter vsa masa snega, ki kakorkoli prileti čez slap sam. Ravno tako ni bilo videti nobene gazi, kar pomeni, da bi morali brez krpelj gaziti dostop, ki...
Continue reading...

Obadva dneva, ko smo plezali Vollokulo in Mureklove, nas je z nasprotne strani doline (čez jezero) dražil debel, pokončen slap po imenu Tuvfossen (WI5, 70m). V četrtek smo se le počutili dovolj “zreli” za napad WI5, tako da je bila izbira linije pač očitna. Dostop do tega slapu poteka po, zanimivo, progi za tek na smučeh, ki je tu res spedenana (Hemsedal ima 120km prog za tek na smučeh, če govorimo o tem!) in dovolj trda, da se nam tudi brez krpelj k sreči ne udira. Tako nas pot pelje mimo vikendic, ki jih imajo tu Norvežani kot gob po...
Continue reading...

Že dan poprej smo se zagledali v dva ledena trakova direktno nad samim mestecem Hemsedal, ki sta zgledala prav zdravo (beri: modro). Pogled v vodniček nam pove, da gre za slapova Haugsfossen (WI4, 70m) in Indre Haugsfossen(WI4+, 70m). Ker ju precej zgodaj obsije sonce, se odločimo, da ju napademo takoj zjutraj. Norvežani res ne komplicirajo, ko pride do slapov, in pred slapom nadebudnega plezalca pričaka WC “na štrbunk”, saj slapova prispevata vodno zajetje za mesto, tako da te tudi v vodničku lepo naprošajo, da potrebo opraviš izven samega ledu :). Z Igorjem skupaj napadeva Haugsfossen, vsak po svoji liniji, in...
Continue reading...

Ker je Matej še nekoliko bolehen, se odloči, da bo en dan še počival in se zdravil, da bo potem pripravljen na plezarijo do konca tedna, tako da se zjutraj z Igorjem in Karmen odpravimo iz mesteca Fagernes, kjer smo nastanjeni, v 60km oddaljeno dolino Hemsedal, kamor smo pravzaprav prišli plezat, saj dolina slovi po številnih zaledenelih slapovih, fotke pa so obljubljaje divje slapove v gorskem ambientu. Že ko se s planote spustimo proti stičišču dolin Hallingdal in Hemsedal, v daljavi zagledamo precej bolj skalno, gorsko pokrajino, ki se pne nad Hemsedalom, pod neznanim skalnim vršacom pa že na daleč...
Continue reading...

Mato se končno pozdravi, in že večer prej sam precej težim (po študiji vodnička), da bi se naslednji dan podali v impozanten, izredno lep slap po imenu Hydalfossen (WI4+, 180m), ki je baje narejen daleč v marec, saj leži na 1400m nadmorske višine, vendar ga zaznamujeta kaki 2 uri dostopa. Prehoditi je namreč potrebno 3km horizontale nad 1000m nadmorske višine, in ker smo brez krpelj, nas skrbi, da v primeru, da dostop ni zgažen, slapu pač ne bomo dosegli. Povsod na snegu se namreč udira tudi do pasu, če pot ni zgažena, kar sva z Igorjem mukotrpno odkrila dan prej....
Continue reading...

Dan poprej smo si že ogledali “ogrevalna” slapova nad mestom Fagernes, ki sta zgledala zelo zdrava (beri: modre barve) in nič preveč težka za začetno uplezavanje v ledu. Hopa cupa, obilen zajtrk v obliki jajc in sira, in že parkiramo pod privatno cesto, ki nas pelje pod slapove. Matej in Igor zastavita tak tempo, da sam komaj hlastam za skupinico, ampak ima stvar za posledico vsaj to, da slapove dosežemo že po kakih 20 minutah. Najprej se lotimo desnega slapu po imenu Hyllebekken, ki nosi oceno WI3 in je dolžine 150m. Igor se ga loti po levi strani, jaz pa...
Continue reading...

Pa je zopet napočil čas, da se odpravimo poplezavat zaledenele slapove v Skandinavijo. Tudi tokrat je organizacija potekala izredno raztreseno, saj nam je nekaj tednov pred odhodom pol ekipe odpovedalo udeležbo. No, štirje zagreteži smo ostali, namesto s kombijem pa smo se na pot odpravili kar z avtomobilom. Ker je bil izlet šparovne (“študentske”) narave, smo vso hrano nabavili že doma, kar je imelo za posledico to, da v avtomobilu niti podrazno ni bilo več prostora za 4 pare krpelj in lavinske opreme, ki je tako morala ostati doma. Predvsem za krplje nam je bilo sicer kasneje precej žal, ampak...
Continue reading...