Če bi moral z eno besedo opisati zahodno polovico S otoka Nove Zelandije, bi to bila: Rohan (se opravičujem tistim, ki niste gledali Gospodarja prstanov – najbolje, če kar preskočite objavo =)). Širne planjave, grički in griči, ter skromne rečice, vse to pa odeto v rumeno travo in pasove temnozelenega gozda. Zdi se, kot da se brezčasno voziš po tej pokrajini in da ji ni konca ne kraja. Žal (za pohodnike) je večino teh travnatih vesin v lasti kmetov, ki tu gojijo ovce, krave, ali pa se gredo celo poljedelstvo. Nič čudnega torej, da sem se, ko sem zavil v...
Continue reading...

V Aucklandu sem se zbudil v sončno jutro. Prva stvar, ki sem jo odkril ob izstopu iz hostla je, da piha. Tri dni, kar sem bil v Aucklandu, je konstantno vlekel kar močan veter. Načeloma je to dobro, da ti na žgočem soncu ni vroče, po drugi strani pa me je iz istega razloga že prvi dan dodobra opeklo. V naslednjih dneh sem imel toliko pameti, da sem se intenzivno pacal s sončno kremo. Kakorkoli – druga stvar, ki sem jo opazil na poti od hostla proti središču mesta je, da je Auckland zelo hribovit: vse ulice gredo gor in...
Continue reading...

“No, pa se je začelo”, sem si zamomljal, ko me je na mrzlo februarsko jutro okrog 6. ure zjutraj oče odložil na letališču Brnik. Prazna cesta ob zasneženih poljih ni bila ravno v pomoč, saj je obetala odlično turno smuko vse tja do dolin in porajala vprašanje, zakaj sredi tako spokojne zimske idile tiščati na Novo Zelandijo? Odgovor bom poskusil opisati v sledečih stavkih. Da takoj rečem bobu bob, sem prvi resen stik z Novo Zelandijo, kot mnogi drugi, dobil kot osnovnošolski mulc ob n-kratnem gledanju Gospodarja prstanov. Seveda me je, tako kot svetovno občinstvo, navdušila predvsem pokrajina – ampak...
Continue reading...