Komuna Ailefroide

Za konec najinega dopusta sva si z Maretom zaželela nekaj bolj sproščujočega oz. lahkotnega. Ailefroide, dolina blizu križarskega mesteca Briancon, je izpolnjevala vse pogoje. Vodniček je obljubljal številne večraztežajne smeri vseh težavnosti v bližini kempa. Ko se po vožnji čez Dauphnejo pripeljeva do vstopa v kemp Ailefroide, sva kar malo zaprepadena – kemp je res gromozanski in vidi se, da se nekatere skupine plezalcev/kolesarjev/kajakašev/gornikov/bolderašev/younameit vsako leto vračajo na isti place, saj ima folk postavljene ograje, vrvi, celo šanke. Kemp je, kot se za Francijo spodobi, poceni, in kmalu najdeva umirjen kos zelenice za najino Quechuo. Prvi dan si vzameva frej, in bolj kot ne raziskujeva...
Continue reading...

Aiguille Dibona, Voie Madier/direktna smer v južni steni

Ko se človek pripelje v gorsko dolino La Berarde, se počuti, kot da bi se znašel na drugem planetu. Ozka cesta se vije po strmih, sem in tja z balvani posajenih travnatih pobočjih, ter sem in tja skozi kako od boga pozabljeno vasico, kjer je še največji objekt običajno vaški britof. Ko sva se pripeljala, je bilo zgodaj popoldne, in sonce je dobesedno pripekalo v najino prisojno stran doline, po kateri se vije cesta. Modra, turkizna ledeniška reka je ostajala vedno bolj daleč pod nama, na dnu doline, saj naju je cesta v konstantnem vzpenjanju vodila višje in višje. Daleč...
Continue reading...

Plezanje v Miroir’d Argentine

Na vrhu Jagihorna sva z Maretom spoznala simpatičen škotski par, ki nama je priporočil steno Miroir d’Argentine v bližini ženevskega jezera. Tako sva po nekaj dneh zapustila Saas-Grund in se napotila proti zahodu. V sončnem dnevu naju pot vodi skozi Sion in Martigny, nakar z avtoceste proti Montreuxu zavijeva na lokalno cesto proti vasici Gryon. Strme , sončne travnate terase so dom številnim vinogradom, in do neke mere se počutiva, kot da bi se znašla nekje na goričkem. Ozka, komaj za najin avto dovolj široka cesta naju vodi skozi strme nasade vinske trte navzgor v strm breg, dokler se ne znajdeva v simpatični vasici Gryon; tudi tukaj...
Continue reading...

Obisk Zermatta

Zermatt je morala 200 let nazaj biti siromašna, skromna vas, kjer je množica zagorelih kmetov in kmetic vse dneve preživela ob trdem garanju za vsakdanji kruh v težkih življenjskih razmerah alpskega visokogorja. Od tisočerih podobnih vasic se je razlikovala le v nečem – nahajala se je namreč točno pod Matterhornom, alpskem veljaku, ki je (bojda) celo najbolj slikana gora na svetu. O Matterhornu ne bi zgubljal besed, saj ga poznajo celo vsi, ki nimajo s hribi nič skupnega – bi pa omenil, da je dandanes Zermatt mondeno smučarsko središče, kjer si balkanec kot sva bila midva z Maretom noče privoščiti niti kozarca mleka, saj bi ga...
Continue reading...

Plezanje v Jagihornu – Saas Grund

Slabi vremenski obeti za centralno Švico so naju z Maretom prisilili, da še enkrat preveriva opcije, in jugozahod Švice je obetal lepše vreme, tako da sva brez pomisleka spakirala robo ter se odpeljala novim krajem naproti. Jugozahod Švice je zanimiv košček sveta – medtem, ko imaš v dolinah že skoraj občutek, da si doma, saj so le-te kar dobro naseljene (Sion, Martigny), se Centralne Alpe nezadržno poganjajo proti nebu. Regija je dom številnim štiritisočakom, med njimi najvišjem vrhu Švice – Domu – pa seveda markantnemu Matterhornu, visoki Monte Rosi, elegantnemu Weisshornu, in še in še in še. Z Markotom se usmeriva v dolino Saas...
Continue reading...

Grindelwald in Eiger

Glede na to, da sva bila z Markotom v regiji, je bil ogled Eigerja pač nujna postaja. Pa čeprav bi lahko šla na tak lep dan tudi kam plezat. Pa čeprav je pod Eigerjem čisto preveč turistov, ki nimajo pojma, zakaj se pri vsej stvari sploh gre. Pa čeprav te Švicarji oskubijo na vsaki točki potovanja. Eiger (3970m) je gora, ki jo na plezalskem blogu res ni potrebno razlagati. Pa vendar, za tiste posebneže, ki berete moj blog in niste plezalci – Eiger se dviga nad mondenim smučarskim središčem Grindelwald. Glede na to, da ne dosega magične številke 4000m nadmorske višine, se boste...
Continue reading...

Grimselpass – granitne sanje

Za najino prvo smer na prelazu Grimselpass sva z Maretom izbrala verjetno najlažjo smer v vodničku, Foxie (5c, A0). “Ker sva neuplezana v granitu”, sva si rekla. Smer poteka v relativno položnih ploščah po perfektnem granitu, in ker sva se že dan prej sprehodila do pod stene, sva takoj našla vstop. Kako uro kasneje sva se že zadovoljna smejala na vrhu smeri in uživala v čudovitih razgledih na okoliš. Pa vendar je vsaj meni v ustih ostal nekoliko grenak priokus – smer je resnično narejena za začetnike, saj imaš ob idealni poki za metulje navrtane svedrovce na 3-4 metre. Seveda precejšen del smeri poteka po platah, kjer...
Continue reading...

Magic Wood & Grimselpass – Rainy Days

Za poletje 2016 sva z Markotom določila preprost cilj: dvotedenski oddih s skalnim plezanjem nekje v Evropskih Alpah, pač tam, kjer bo najlepše vreme. Najina pot se začne že v petek zvečer, ko v Kranjskih supermarketih nakupiva večino potrebne krme (in pijače!) za dva tedna. V soboto nama tako ne preostane drugega, kot da z vso potrebno robo napokava mojega karavana, in se usmeriva proti prvemu cilju naproti. Kam pa greva? To vprašanje pravzaprav ni bilo tako trivialno, saj je vremenska napoved za Centralne Alpe povsod kazala precej slabo. Nazadnje se precej spontano odločiva za Magic Wood (ker sva imela vodniček, pa predvsem...
Continue reading...