Plezanje slapov v Pitztalu

V začetku februarja se med trumami sestankov, nadur, stresa in načetih živcev kot upanje v temi nad nas prikrade Prešernov dan – na srečo me na to dejstvo spomni truma hribovskih kolegov, saj sem sam na ta častitljivi praznik našega največjega pesnika popolnoma pozabil! Ponudi se ideja, da si z enim dnevom dopusta “priigramo” štiridnevni podaljšan vikend, in kaj kmalu se začnejo vrstiti ideje, kam bi bruhnili? Nazadnje z Matevžem izglasujeva Avstrijo – okolico mesta Innsbruck. Obadva imava namreč že kar malo polno kapo turnih smuk v Sloveniji, in po socialnih omrežjih z vsakodnevnimi “dražečimi” objavami hitro izveva, kje so dobre ledne razmere.

IMG_4466.jpg IMG_4470.jpg IMG_4472.jpg IMG_4474.jpg

Tako se že v sredo ekipa petih korenjakov poda na pot – Ada in Miha že precej zgodaj, jaz, Eva in Matevž pa po službi. Pot nas vodi po avstrijskih avtocestah vse tja do nemške meje, kjer za kratek kos poti skočimo v Nemčijo, nato pa se kaj kmalu vrnemo v Avstrijo, in v Innsbruck prispemo v kar poznih večernih urah (do Innsbrucka je iz Ljubljane okrog 5 ur vožnje). Na srečo sta Miha in Ada že primerno ogrela stanovanje, in po večerji in piru nas hitro odreže.

IMG_4477.jpg IMG_4480.jpg IMG_4484.jpg IMG_4493.jpg

Za prvi dan se odločimo, da gremo pogledat dolino Pitztal, ki se nahaja cca. 1 uro vožnje stran od Innsbrucka na zahod. Vreme v četrtek ni preveč obetavno, in v spodnjem delu doline temperature ne kažejo nič kaj obetajoče. No, pa se nazadnje le znajdemo pri majhnem zaselku v dolini, kjer se v strmem gozdu – zadaj za hišami – lesketata dva ledena jezika. Ko pod levim slapom (Pitztal Mitte / Luibis – WI4/4+, 460m) zagledamo prvo navezo, se je potrebno hitro podvizati, tako da smo v slapu kot druga naveza, vendar se kmalu nabere še nekaj ljudi.

IMG_4497.jpg IMG_4504.jpg IMG_4517.jpg IMG_4535.jpg

Za prvo navezo jo navzgor hitro popihata Ada in Miha, njima pa sledi Eva. Ker smo v navezi trije, se odločimo, da vsak spleza nekaj raztežajev naprej, in Eva pridno kali ledno tehniko v prvih raztežajih. Slap je pošteno dolg, vendar ga vmes prekinjajo lahki, položni skoki in zasnežene grape. Vsi imamo nasmeške na obrazih, saj končno plezamo po dobrem, strmem ledu ki ga pri nas v tej zimi tako zelo manjka! Moje vodstvo se začne z lepim, kar pokončnim raztežajem, nato pa se plezanje izteče v dolgo grapo, po kateri pridemo pod vznožje zadnjega, najbolj pokončnega dela slapu. Tu ujamemo navezo pred nami, tako da imamo debele pol ure časa.

IMG_4541.jpg IMG_4555.jpg IMG_4561.jpg IMG_4569.jpg

Kot, da bi se z vremenarji dogovorili, se tukaj oblaki razkadijo dovolj, da nas obsije sonce. Plezanje slapov na soncu, to je tisto pravo! Od obiska Norveške davnega leta 2013 sem že kar malo pozabil, kako je to super. No, naveza spredaj se končno spoka, tako da je pot naprej prosta, in Miha in Matevž suvereno napadeta pokončno strmo kaskado, ki se konča z dvema pravcatima svečkama. Sploh zadnji raztežaj je bil res trd in steklen, tako da se vsi precej nagaramo, da ga splezamo.

IMG_4579.jpg IMG_4584.jpg IMG_4590.jpg IMG_4593.jpg

Ko se vsi zberemo na vrhu slapu, svetloba dneva že počasi pojenja – tolaži nas, da je slap očitno popularen, tako da navzdol po gozdu vodi dodobra uhojena gaz, ki pa nas še vseeno vodi po debeli odeji nepredelanega snega, tako da se kake pol ure dobro lovimo in prekopicamo, dokler nazadnje le ne dosežemo gozdne ceste, kjer hoja postane malo lažja. Dan popolnoma ugasne, in do avta se vrnemo v trdi temi v soju čelnih svetilk.

IMG_4598.jpg IMG_4608.jpg IMG_4617.jpg IMG_4632.jpg IMG_4639.jpg

Zvečer v apartmaju, napokani s kilo makaronov in pločevinko pira v rokah, smo prav zadovoljni, in komaj čakamo da vidimo, kaj vse nam bodo ponudili naslednji dnevi, če je že prvi dan bil tako uspešen. Prešeren, hvala!