Septembersko jadranje po Kornatih

Mislim, da sva se z enem izmed dobrih prijateljev že debelih deset let nazaj dogovorila, da bova pa “letos šla opravljat izpit za voditelja čolna”. No, kot se v življenju rado zgodi, se to ni zgodilo tisto leto, pa tudi ne vsa naslednja. Se je pa dogodek dokončno zgodil letos. Še z enim kolegom smo tako kar iznenada trije v naši druščini postali “kapitani”, in pritisk, da gremo na jadralni dopust, je bil velik. Ker imam izmed trojice daleč največ jadralskih izkušenj je “breme” kapitana padlo name. Pa ni bilo tako hudo! V dobri družbi smo preživeli čudovit pozno-poletni teden...
Continue reading...

Prvomajski reset v Geyikbayiriju

Po dveh letih zamujenih priložnosti za prvomajski pobeg iz Slovenije (zaradi vročičnih priprav na državne izpite za alpinista) je končno napočilo leto, ko sem za prvomajske praznike bil zopet frej! Letos so se prazniki odlično poklopili (beri: z 2 dnevoma dopusta sem prišel na 7 prostih dni), in po turbulentnem pomladanskem obdobju sem skrajno fanatično pričakoval nekaj prostih dni, da se posvetim relaksaciji in odklopim vse ostalo. Na mojo veliko srečo sta imela Eva in Miloš enake želje, tako da nam v ponedeljek, dva dni pred planiranim dopustom, ni preostalo nič drugega, kot da se odločimo za destinacijo. Po demokratičnem izboru so hitro odpadli običajni prvomajski resorti...
Continue reading...

Slapovi Glenashdale, destilarna & grad Lochranza

Za nedeljo je vremenska napoved bila pač tipično škotska – kaj pa drugega kot cel dan dežja! S Špelo sva tako prisiljena črtati bolj visoko-leteče načrte in poiskati tolažbo drugje, hehe. Ker je zjutraj napovedano še suho vreme, zgodaj, pred zajtrkom, vstaneva, ter se odpraviva do bližnjih slapov Glenashdale. Krožna pot naju popelje skozi tipični lokalni gozd, mimo ostankov keltske naselbine, dokler nazadnje le ne ugledava slapov. Nekako sva pričakovala bore malo, in preseneti naju višina in mogočnost slapov! Krožna pot naju popelje povsem mimo dereče vode, ter ob potoku nazaj do izliva v morje, kjer se vrneva nazaj v vas in...
Continue reading...

Obisk Zermatta

Zermatt je morala 200 let nazaj biti siromašna, skromna vas, kjer je množica zagorelih kmetov in kmetic vse dneve preživela ob trdem garanju za vsakdanji kruh v težkih življenjskih razmerah alpskega visokogorja. Od tisočerih podobnih vasic se je razlikovala le v nečem – nahajala se je namreč točno pod Matterhornom, alpskem veljaku, ki je (bojda) celo najbolj slikana gora na svetu. O Matterhornu ne bi zgubljal besed, saj ga poznajo celo vsi, ki nimajo s hribi nič skupnega – bi pa omenil, da je dandanes Zermatt mondeno smučarsko središče, kjer si balkanec kot sva bila midva z Maretom noče privoščiti niti kozarca mleka, saj bi ga...
Continue reading...

Magic Wood & Grimselpass – Rainy Days

Za poletje 2016 sva z Markotom določila preprost cilj: dvotedenski oddih s skalnim plezanjem nekje v Evropskih Alpah, pač tam, kjer bo najlepše vreme. Najina pot se začne že v petek zvečer, ko v Kranjskih supermarketih nakupiva večino potrebne krme (in pijače!) za dva tedna. V soboto nama tako ne preostane drugega, kot da z vso potrebno robo napokava mojega karavana, in se usmeriva proti prvemu cilju naproti. Kam pa greva? To vprašanje pravzaprav ni bilo tako trivialno, saj je vremenska napoved za Centralne Alpe povsod kazala precej slabo. Nazadnje se precej spontano odločiva za Magic Wood (ker sva imela vodniček, pa predvsem...
Continue reading...

Sonce in veter v Dabarcih

Mesec: maj. Leto: 2016. Plezanje: ničelno. V enem meni najljubših mesecev je plezanje zopet zletelo na stranski tir, saj smo se vročično pripravljali na izpite za naziv alpinist. A nič ne de, trud se je splačal, tako da sva si z Milošem za nagrado izposlovala vikend-pobeg na morje. Ker sva obadva slišala toliko dobrega o Dabarskih Kukovih, je bila izbira na dlani – Miloš rezervira apartma v Karlobagu, in v petek po službi z Miloševo raketo dobesedno vzletiva proti Velebitu. Prvi dan sva navdušena – vreme se zjasni, sam dostop z morja navzgor proti Dabarcem pa je tudi fantastičen, sploh če imaš avto, s katerim...
Continue reading...

Potovanje na Škotsko

Škotska?? Plezat? Pozimi? A tam imajo kakšne gore? To je nekako odgovor, ki sem ga največkrat prejel iz kroga ne-alpinističnih znancev. Večino ljudi ima Škotsko za tisti deževni sever Anglije, kjer delajo dober viski, nosijo kilte, tisti, ki pa so nekoliko bolj domači v turističnih vodah pa morda poznajo še pošast Nessie in romantične gradove. Da odgovorim na prvotno vprašanje: ja, na Škotskem imajo hribe. Gromozansko število hribov, ki sicer ne dosežejo zavidljive višine (Ben Nevis, najvišji hrib Britanskega otočja, meri v višino skromnih 1344m), ponudijo pa navkljub temu strmo plezanje v zimskih smereh, ki ga pogosto spremlja izredno slabo...
Continue reading...

Paklenica 2015 edition

Letos sem zopet zamudil ferajnovsko Paklenico, ker sem se vročično pripravljal za državne izpite za alpinista. Načeloma se ne bi pritoževal, pa se je to zgodilo že tretje leto zapored (prejšnji dve leti so vmes posegle službene poti). Da bi bile stvari še slabše, se na izpite nisem dovolj primerno pripravil, in na koncu sem imel vsega polhn kufr. Hiter sms “Pakla za vikend??” Evi in Alešu je padel na zares plodna tla in v petek po službi smo jo oddirkali proti Velebitu. Na morju je klima res že prijetna, in po najemu apartmaja v Vesni nas pot, kakopak, zanese k Dinkotu. Šefe...
Continue reading...

Ogled Ženeve

Po treh dneh plezanja v dobrem vremenu naju je doseglo zopet nekaj slabšega vremena. Tako sva prvi dan izkoristila za “pavzo”, regeneracijo in poležavanje v Chamonix-ju. Chamonix me vedno preseneti – sredi poletja je namreč v njem res velika gužva, vendar ima mestece prijeten utrip, polno kavarn, gostiln, ter trgovin z gorniško opremo. Eno redkih mest, kjer res uživam v samem sprehajanju naokrog in “šopanju” :). Med sprehodom zavijeva tudi v vodniški urad, kjer se pozanimava o razmerah za normalni pristop na Aiguille d’Argentiere, kjer nama zagotovijo, da so razmere dobre ter da ledu na vrhu ni. Slabo vreme se obeta še za...
Continue reading...

Bolderiranje v Trenti

Za vikend je imel Jure zaključno “rundo” letošnje šole nadaljevanega tečaja športnega plezanja. Za destinacijo je bila določena Trenta. Navkljub ne najboljši vremenski napovedi sva tako z Maretom optimistično zasnovala mojstrski plan: v soboto zategovat bolderje, v nedeljo pa furat bajk v Kranjsko Goro. Ja živjo adijo! V soboto se ob res penzionerski uri prikaževa v kempu Triglav, kjer naju že čaka del skupine. Po nekaj “teženja” in prvem peru se počasi odpravimo proti bolderjem, kjer obnemimo nad parkiriščem – zavedali smo se, da bojo kraj obiskali člani PK Stena, nismo pa si predstavljali, da jih bo toliko! No, kmalu...
Continue reading...