Centralni slap v Tamarju

Centralni slap (WI4, 120m) v Tamarju sem nazadnje plezal tistega daljnega leta 2011. Šlo je za moj prvi ledni slap, in še danes se spominjam, kako nesramno me je v zavesi v prvem raztežaju navilo. Od takrat sem Centralnega vedno nekako izpustil iz Tamarskega repertoarja, čeprav sem pozimi v Tamarju bil še velikokrat. Počasi je vseeno v meni tlela želja, da grem še enkrat pogledati, kakšen je ta slap po vseh teh letih. Z Janezom sva se za obisk Tamarja odločila kar med tednom. Obetana otoplitev in deževje sva hotela prehiteti, in splezati vsaj še en slap, preden se razmere...
Continue reading...

Rabeljski slap

Prejšnjo nedeljo sva se z Evo ogrevala v Rabeljskem slapu. Instant internetni alpinizem nama je dal natančne informacije, da je slap dobro narejen, tako da sva – v strahu pred gužvo – žtrvovala nekaj močno pogrešanih uric spanca, in kar zgodaj krenila od doma, da bi prehitela množice ledolomilcev. Rabeljski slap je res en tak par excellance frikovski slap, saj je dostopa manj kot 5 minut. Greš mimo zadnjega bloka v Rablju, zaviješ levo mimo vrtičkov, in že si pod slapom. Presneto, zakaj nimamo v Škofji Loki kakšnega takega slapu… No, ko prispeva, še ne dodobra ogreta, pod slap, tam zagledava...
Continue reading...

Kratka Nemška smer v Triglavski Severni Steni

Že odkar sem prvič plezal Slovensko smer v Triglavski severni steni daljnega leta 2012, sem se spraševal, kakšen je ta kotiček naših gora pozimi. No, minilo je skoraj 7 let, da sem končno našel somišljenika, ki mu praskanje po skali z derezami in zatikanje cepinov za naše čudovite apnenčaste bloke ni predstavljalo večjega problema. V začetku leta 2019 se je vse odlično poklopilo: Matic je imel čas, “dobrih” razmer v hribih ni bilo, zaledeneli slapovi so bili narejeni zgolj butično, za najbolj močne plezalce, tako da sva imela na izbiro zgolj dvoje: turnosmučarski izlet v Avstriji (kjer bi užival samo...
Continue reading...

Grintovec čez Dolge stene in JV greben

Na lep soboten dan ob koncu leta sva si z Jakom zaželela sonca. Za razliko od zadnje ture, ki je potekala v senci – kot se rado zgodi pri zimskem plezanju – se nama je z Jakom zdelo, da bo JV greben na prvaka Kamniških alp bolj prijetna tura. Tako še v noči avto parkirava pri kmetiji Suhadolnik (ko človek lahko parkira avto na poletnih izhodiščih, je vsaj malo vesel suhe zime), in v zmernem tempu doseževa Kokrško sedlo ravno, ko se dodobra naredi dan. Sončni vzhod je – kot vedno v hribih – fantastičen, in obadva sva ga kar...
Continue reading...

Severni raz Male Mojstrovke v zimskih razmerah

Novoletne praznike v tekočem letu sem začel skrajno ležerno. Dvotedenski oddih od službenih obveznosti je bil sicer skrajno potreben, vseeno pa sem nameraval v tem obdobju vsaj malo v hribe. Z Maticem sva se tako, navkljub zavedanju, da dobrih razmer verjetno ni, odpravila pogledat, kakšne so stene okrog Vršiča. Za razliko od dveh let nazaj sva tokrat prepričana, da v steni sneg bo. Matic je namreč en teden nazaj plezal Severni raz (IV-/III, 300m), vendar sta zaradi pozne ure in slabih razmer s soplezalcem po vstopnih raztežajih obrnila. Kar malo sem pozabil, kako prijeten je dostop do sten NŠG in...
Continue reading...

Greben na Možeh

Na lep jesenski dan smo se z Matjažem, Evo in Anjo odločili za obisk grebena na Možeh. Idejo za izlet je dal Matjaž, ki si je grebenček že nekaj časa želel obiskati. Greben na Možeh se začne na Trianglu, nad kočo na Zelenici, in ko prispemo na sedlo na Trianglu, hitro ujamemo gamsjo stezico levo med borovci, ki nas pripelje na razgleden greben. Škoda le, da vsenaokrog vihra močan veter, ter da se sem in tja z veliko hitrostjo podijo oblaki. Medtem, ko je v Avstriji precej lepo, je v Sloveniji vse zabasano z oblačnostjo. Nam nekoliko nagaja predvsem močan...
Continue reading...

Kondicijska tura na Škrlatico

Kratkoročnih priprav na odpravo v Peru se je vsak od naše male skupinice lotil na svoj način, vsem pa je bilo skupno, da smo se prav hitro spravili do Najboljšega soseda ter nakupili veliko količino plastenk z vodo. Eva in Matevž sta nato v pravi “ljubljanski navadi” v nadaljnih dneh (enkrat celo v zimskih gojzarjih!) večkrat s polnimi nahrbtniki vode obiskovala Šmarno goro – na veliko začudenje vsega ostalega občestva na tistih stezicah. Sam sem se odločil za nekoliko bolj samotne stezice, tako da sem v podobni maniri izvajal ture na Križno goro in Lubnik, kjer je bilo čudenja – zaradi manjše popularnosti hribov –...
Continue reading...

Grossglockner – Poskus Mayerlrampe

Nekje v začetku poletja smo se z Evo in Matevžem prav na hitro dogovorili, da gremo na eno tako hitro, tik-pred-zdajci mini-odpravo v Peru. Zadeva bo vsekakor predstavljala glavnino naslednjih objav, za tole objavo pa je v tem trenutku važno predvsem to, da smo morali aktivno začeti trenirati, saj smo imeli za pripravo le pičle 3 tedne! In smo si rekli, da bo primerna priprava za redek zrak, sneg in led, slavna snežno-ledna rampa v severni steni Grossglocknerja po zgovornem imenu Mayerlrampe (~250m, D+). No, na koncu se je izkazalo, da nam Grossglockner tokrat ni bil usojen. Očitno v tretje vse ne gre rado...
Continue reading...

Dolga Nemška smer v Triglavski Severni steni

Sredi tedna me Matic kontaktira, če bi za vikend šla kaj splezati. “Nekej takega dolgega pa u izi, za vplezavanje.” Nazdnje se nekako obadva strinjava, da bo Dolga Nemška smer v Triglavski severni steni (IV-/III, 1000m) odlično ustrezala tem kriterijem. Matic na mizo poda še en dober predlog: da greva prespati v Aljažev dom, da si podaljšava spanec za kako uro. Priznam, da dandanes večino časa sploh ne pomislim, da bi plezalno turo začel s spanjem v kaki koči. Pa ne, da ne bi želel podpirati naših planinskih postojank, pač pa je avtocestna infrastruktura tako dobra, da je do večine izhodišč uro vožnje (izvzemši Trento in...
Continue reading...

Južni raz Beljaške igle

Ker se je v hribih začelo lepo vreme, sem si zaželel poletno sezono plezanja v hribih zaštartati tudi jaz. Glede na lastno neuplezanost, lenobo in željo po daljšem spancu, ter soplezalki, se je izbira ture ponujala kot na dlani! Z Mojco sva si za cilj izbrala smer, ki se ponaša kar z dvema imenoma, Južni raz Beljaške igle (V-/III-IV, 140m), oz. po nemško Via Klug-Stagl. Tekom zadnjih dveh let sem postal kar precejšen fan koče Corsi in sten v njeni bližini, in tudi ta dan nama je okoliš ponudil res fajn vplezavanje v odlični skali, kakršno lahko samo iščeš v naših Julijcih, streljaj oddaljenih na vzhod čez mejo....
Continue reading...