Nekaj let nazaj sva se z Evo ob prvem prihodu zime potikala v “skritih” koncih nad dolino Kot – šla sva na Požgano Mlinarico. Ko sva po lovski stezi iz doline Kot dosegla gozdnat greben, kjer sva se nato levo usmerila proti Rušnati Mlinarici, so mi pogledi vztrajno uhajali tudi na desno, kamor je prav tako, prav po grebenski rezi, vodila mikavna stezica. Rekel sem si, da bi si želel enkrat pogledati tudi, kaj se skriva v tej smeri. Ko sem doma naštudiral zemljevide, sem se ogrel, da enkrat z Mojco prehodiva kar cel greben od Kosmačevega prevala, pa do...
Continue reading...

Smo v obdobju težkih časov, pred-koronskih in po-koronskih. V obdobju pandemije se je verjetno vsak izmed nas boril s svojimi demoni in strahovi. Pri meni je bilo teh demonov več, vsekakor pa je eden izmed njih bil tudi pomanjkanje gibanja na prostem. Pravzaprav sem odkril, kako zelo sem navajen svobodnega gibanja po mejah naše male državice, in kako zelo me je prizadela izguba tega privilegija. Seveda sem močno pogrešal tudi hribe in gorski svet, zaradi česar je bilo hitro po koroni potrebno temu narediti konec. In sva šla z Matjažem v Bohinj. Že vožnja čez Soriško planino v “posvečene konce”...
Continue reading...

Kratkoročnih priprav na odpravo v Peru se je vsak od naše male skupinice lotil na svoj način, vsem pa je bilo skupno, da smo se prav hitro spravili do Najboljšega soseda ter nakupili veliko količino plastenk z vodo. Eva in Matevž sta nato v pravi “ljubljanski navadi” v nadaljnih dneh (enkrat celo v zimskih gojzarjih!) večkrat s polnimi nahrbtniki vode obiskovala Šmarno goro – na veliko začudenje vsega ostalega občestva na tistih stezicah. Sam sem se odločil za nekoliko bolj samotne stezice, tako da sem v podobni maniri izvajal ture na Križno goro in Lubnik, kjer je bilo čudenja – zaradi manjše popularnosti hribov –...
Continue reading...

Dolina Triglavskih jezer mi je najljubša ravno v jesenskem času. Takrat, ko se zaprejo koče in iz doline izginejo trume pohodnikov; ko se macesni pobarvajo na tisto kičasto oranžno barvo ter kontrirajo čisti belini prvih zaplat snega; ko se temno modro jesensko nebo zrcali v mirnih, zelenkastih odtenkih sedmerih jezer. Skoraj vsako leto me pot zanese v te konce; tokrat smo jih obiskali z Matjažem in Evo – žal sicer kak vikend prezgodaj, saj je bila koča pri Sedmerih jezerih še odprta. Pa vendar je poletna množica že izginila in večino časa smo imeli dolino samo zase! Vzpon čez Komarčo še nikdar ni bil pretirano...
Continue reading...

Napoved za še eno oktobrsko soboto je bila dobra, in z Milošem nisva preveč razmišljala kam iti. Za cilj si izbereva prvakinjo zahodnih Karavank, Kepo. Ker še nihče od naju ni bil gor. In ker lahko zjutraj malo pospiva :). Ne prav zgodnji štart iz meglenega Kranja je precej nevzpodbuden, vendar se nama nekje pri Tržiču svet obrne na glavo, saj iz meglenega obroča kar naenkrat posije sonce, in odprejo se nama čudoviti pogledi na pobeljene hribe. Po neuspešnem iskanju gozdne ceste v Belci se enostavno obrneva in odločiva, da bova rajši štartala iz gozdne ceste nad Dovjim. Sprva naju pot vodi...
Continue reading...

Na lepo, sončno nedeljo smo se z Evo in Primožem odpravili Bohinjskim koncem naproti. Sneg, ki je zapadel kak teden prej, je v jesenskem soncu že dodobra skopnel, in kar vedel sem, da bodo bohinjske planine prava destinacija za jesensko romantiko :). Porumenelo drevje, nizko sonce, lepi razgledi na skalne julijske očake ter še vedno toplo sonce so razlog, da mi je na nek način jesen skoraj najlepši del leta v gorah – če ne drugega s fotografskega vidika. Tudi občutki so sproščeni, saj za resno plezarijo vsaj pri meni ni več motivacije, in hlad v severnih stenah je odličen izgovor za...
Continue reading...

V začetku oktobra je prišlo na ferajn vabilo za tradicionalni Zbor alpinistov. Ker sem letos tudi sam uspešno pridobil naziv alpinist, sem se seveda kanil udeležiti žura ter prejeti zasluženo diplomo :). Letos je bil žur organiziran na oblačno soboto v Kamniški Bistrici, tako da je bil logičen plan, da se prej gre nekam v hribe. Z Evo, Polono in Primožem smo se zmenili, da gremo plezat v Staničev vrh, saj je vremenska napoved bila tako-tako. Zjutraj že med vožnjo pogledujemo naokrog in precej žalostno strmimo v moker gozd, ki nas obkroža ob vožnji proti Jermanci. Na parkirišču se hitro odločimo, da bo skala...
Continue reading...