Zimski pristop na Koštrunove špice

Po mukotrpnih treh tednih neprestanega dežja se je končno pokazal vikend, ki je obetal nekaj sonca. No, v resnici se je krasno vreme naredilo že tekom tedna, toda delavnemu narodu to žal ne pomaga kaj dosti. Za skupen izlet v hribe smo se tokrat dogovorili z Matejem in Maticem. Navkljub izredno mikavni ideji, da bi šli kar na Triglav (ki je, po spletnih objavah sodeč, v teh dneh izredno mikaven in tako zasnežen, kot že dolga leta ne!), po ogledu vremenske napovedi rajši predlagam obisk zahodnih Julijcev. Ker še nisem bil na Višu/Jof Fuartu (2666m), ga predlagam kot primeren cilj....
Continue reading...

Krompirjeva Paklenica

V obdobju, ki je bil prežet s službenimi obveznostmi, selitvijo v prestolnico in intenzivnim obeleževanjem starostnih “zmag”, se imam toplo za zahvaliti Evi in Teji, da sta me dobesedno “zvlekli” v Paklenico. Rekel sem si, da nima veze, koliko je človek uplezan, Paklenica bo pa sigurno super. In res je bilo tako! V sredo po službi oddirkamo na jug, kjer si postavimo šotor v (bojda slavnem) Aniča kuk kempu, kjer je že nastanjeno lepo število plezalcev. Prvi dan se odločimo za naskok Diagonalke (6a+, 200m) v Debelem kuku. Nimamo občutka, da bi vstali pretirano zgodaj, saj se v kanjonu znajdemo...
Continue reading...

Septembersko jadranje po Kornatih

Mislim, da sva se z enem izmed dobrih prijateljev že debelih deset let nazaj dogovorila, da bova pa “letos šla opravljat izpit za voditelja čolna”. No, kot se v življenju rado zgodi, se to ni zgodilo tisto leto, pa tudi ne vsa naslednja. Se je pa dogodek dokončno zgodil letos. Še z enim kolegom smo tako kar iznenada trije v naši druščini postali “kapitani”, in pritisk, da gremo na jadralni dopust, je bil velik. Ker imam izmed trojice daleč največ jadralskih izkušenj je “breme” kapitana padlo name. Pa ni bilo tako hudo! V dobri družbi smo preživeli čudovit pozno-poletni teden...
Continue reading...

Plezanje poči v Cadarese

V Evropske centralne Alpe se iz juga, iz slikovitih italijanskih sredogorij, zažira več širokih ledeniških dolin. Verjetno najbolj znana izmed njih je Aosta, ki se zaključi direktno pod najvišjim vrhom Alp, Mont Blancom. Izredno lepe pa so tudi ostale alpske doline v Italiji – in ena izmed takih je dolina Val d’Ossola, ki se skoraj naravnost severno od Milana zažira v osrednji greben Alp. Šoferjem bo dolina bržkone najbolj poznana po cestnem prelazu Simplon, ki omogoča najkrajši prehod iz Milana do osrednje Švice; med plezalci pa dolina in okoliš slovita po številnih krajših in daljših granitnih stenah, kjer se nahaja...
Continue reading...

Rabeljski slap

Prejšnjo nedeljo sva se z Evo ogrevala v Rabeljskem slapu. Instant internetni alpinizem nama je dal natančne informacije, da je slap dobro narejen, tako da sva – v strahu pred gužvo – žtrvovala nekaj močno pogrešanih uric spanca, in kar zgodaj krenila od doma, da bi prehitela množice ledolomilcev. Rabeljski slap je res en tak par excellance frikovski slap, saj je dostopa manj kot 5 minut. Greš mimo zadnjega bloka v Rablju, zaviješ levo mimo vrtičkov, in že si pod slapom. Presneto, zakaj nimamo v Škofji Loki kakšnega takega slapu… No, ko prispeva, še ne dodobra ogreta, pod slap, tam zagledava...
Continue reading...

Urus Este

Za prvi aklimatizacijski cilj nad dolino Ishince smo si z Evo in Matevžem izbrali “najlažji” pet-tisočak v okolišu, Urus Este (5420m). Gora je lahko dostopna (na vrh se bolj ali manj sprehodiš), hkrati pa je izhodišče ravno Ishinca Base Camp. Prve noči na nekoliko večji nadmorsko višini ne preživim najbolje; ravno dovolj me boli glava, da ne morem in ne morem zaspati, in kar naenkrat je ura 2. zjutraj. Eva in Matevž, ki sta spala nekoliko bolje, se zbudita, in skupaj si privoščimo hladen zajtrk v obliki čapatijev (kruha) in nekimi namazi; skuhamo si tudi čaj iz kokinih listov, kar...
Continue reading...

Ishinca Base Camp

Po naši spontani odločitvi, da naslednji dan krenemo za 5 dni v hribe, smo morali vsi trije z Evo in Matevžem preklopiti v način pakiranja. Matevž se je z gostiteljem v našem hostlu, ki je edini znal za silo angleško, zmenil za vse detajle naše poti naslednji dan: taksi nas bo pobral dopoldne naslednji dan, nas zapeljal do vasice Pashpa, ki je izhodišče za dolino Ishinca; tam nas bo pričakal šefe arierotov (donkey-driverjev) z oslički, ki nam bodo nato znosili našo opremo do baznega tabora v zatrepu doline (Ishinca Base Camp). 5 dni bomo v hribih prepuščeni sami sebi, nato...
Continue reading...

Laguna Churup

Po dvodnevnem letenju in prekladanju smo veseli, da smo končno v Huarazu. Po dolgem dolgem spancu se zaradi časovne razlike vseeno zbudimo še sredi noči, vendar nikomur od nas treh ni težko poležavati do jutranjih uric. Zajtrk pojemo v prijetnem hostlu, ki je sicer poln skalnih plezalcev in bolderašev. S takim zaledjem gora, kot ga ima Huaraz, ne preseneča, da so v okolici tudi neštete priložnosti za športno plezanje in bolderiranje, disciplini, ki sta sicer bojda še dodobra nerazviti. Ambiciozni, kot smo, se že prvi dan odločimo za aklimatizacijsko turo. Vsi so nam priporočali, da je obisk Lagune (jezera) Churup...
Continue reading...

Pot v Huaraz

Končno je napočil čas, da odletimo proti Peruju! Ko zadnje dneve mrzlično nabiram/nakupujem robo in vneto pakiram, se mi zdi vse skupaj kar malo nerealno. Še dobre tri tedne nazaj sem vneto in brez kake konkretne ideje študiral, kaj bi počel čez letošnje poletje. Čez noč se je vse spremenilo. Nekaj SMS sporočil (in kak dan, da sem se dokončno odločil) kasneje, in že smo z Matevžem in Evo kupili letalske karte za Peru. Nato se je seveda začela norija, saj smo morali v treh tednih zorganizirati vse potrebno za izlet, hkrati pa pridno poiskusiti pridobiti vsaj nekaj kondicije, ki...
Continue reading...

Grossglockner – Poskus Mayerlrampe

Nekje v začetku poletja smo se z Evo in Matevžem prav na hitro dogovorili, da gremo na eno tako hitro, tik-pred-zdajci mini-odpravo v Peru. Zadeva bo vsekakor predstavljala glavnino naslednjih objav, za tole objavo pa je v tem trenutku važno predvsem to, da smo morali aktivno začeti trenirati, saj smo imeli za pripravo le pičle 3 tedne! In smo si rekli, da bo primerna priprava za redek zrak, sneg in led, slavna snežno-ledna rampa v severni steni Grossglocknerja po zgovornem imenu Mayerlrampe (~250m, D+). No, na koncu se je izkazalo, da nam Grossglockner tokrat ni bil usojen. Očitno v tretje vse ne gre rado...
Continue reading...