Ker so ledne razmere v naši domovini bolj slabe, smo pretekli vikend šli pogledat v našo severno sosedo, če “ima avstrijec kaj več ledu”. Čeprav smo slišali nekaj opazk oz. pripomb, da je “z ledom letos konec” in da bi morali iti rajši frikat na primorsko, se nismo dali in na koncu se je zopet izkazala tista univerzalna resnica, da “če ne greš pogledat, ne veš”, ki je sploh v zimskem alpinizmu eno glavnih načel. Za prvi dan smo si izbrali severno stran tunela Felbertauern v Visokih Turah. Jutranja vožnja skozi Lienz ni bila ravno obetavna, saj je termometer ob...
Continue reading...
Ob koncu zime, ko so lepo vreme in spomladanske temperature obetale prijetno frikanje na primorskem, smo se z Andražem in Andrejem odločili za obisk kultnega slapu nad Belopeškimi jezeri. Zame je bilo to že drugič, enkrat sem ga že pred leti plezal z Janezom, Andraž je imel neporavnane račune, Andrej pa zgolj veliko željo in zagnanost. Dostop smo opravili na smučeh, kar je krasna ideja, malo manj krasno pa je, če sta tvoja soplezalca vojak in pripravnik za gorskega vodnika, ti pa ven iz forme. Najhujša stvar v dnevu zame je sigurno bila prva ura dirkanja na smučeh do pod...
Continue reading...
Z Maticem sva se preteklo nedeljo dogovorila za ležerno zimsko turo. Obadva sva v teh dneh ravno dovolj jamrasta kok nisva v formi, pa kok rabiva uizi nedeljsko popoldne, da sva si za cilj izbrala Grapo črnega petka v Mlinarici (WI4 / sneg, 250m), ki je letos še kar popularna. Po ne prezgodnjem štartu iz Škofje Loke in vožnji čez dobro splužen Vršič se znajdeva sama na parkirišču. Mlinarica nama ponudi tiho, samotno dolino, pravo zimsko idilo (naletava namreč sneg), prvovrsten dostop (cca. 30-45 minut hoje do smeri…) in pa obilo smeri in ledno-snežnih trakov, ki se spuščajo čez strme...
Continue reading...
Z Matjažem sva na sončno nedeljo iskala sence pod Prisankom. Desni slap (WI4, 150m) je bil, z izjemo sveče, dobro narejen. Slap sicer ni pretirano debel, je pa dobro naluknjan in nudi pravi užitek za plezanje. Meni se je zdel precej lažji kot 3 leta nazaj. Družbo so nama delali še ekspresni radol’čani v dveh navezah, ki so po slapu nadaljevali v škotski podaljšek in gor proti vrhu Prisojnika. Med čakanjem na štantih pa smo opazovali kolone in vlakce v grapah na Malo Mojstrovko. Galerija slik...
Continue reading...
Z Maretom in Jakom smo se v začetku februarja dogovorili, da gremo poiskat kak zaledeneli slap. Nazadnje smo se, po tehtnem premisleku o aktualnih snežnih in temperaturnih razmerah, odločili za Krnico. Kot se spodobi, smo štartali dovolj zgodaj, da smo se pod slapom znašli prvi. Sam dostop do slapu je res fletn, od avta se namreč spustiš navzdol na dno Krnice, in slap je kot na dlani! Ker smo trije, me kamerada določita, da bom danes jaz plezal naprej. Jaz pa v jok in za ograjo 🙂 Ne, sej ne… Prvi raztežaj ponudi prijetno ledeno zaveso, vendar se višje gori...
Continue reading...
Centralni slap (WI4, 120m) v Tamarju sem nazadnje plezal tistega daljnega leta 2011. Šlo je za moj prvi ledni slap, in še danes se spominjam, kako nesramno me je v zavesi v prvem raztežaju navilo. Od takrat sem Centralnega vedno nekako izpustil iz Tamarskega repertoarja, čeprav sem pozimi v Tamarju bil še velikokrat. Počasi je vseeno v meni tlela želja, da grem še enkrat pogledati, kakšen je ta slap po vseh teh letih. Z Janezom sva se za obisk Tamarja odločila kar med tednom. Obetana otoplitev in deževje sva hotela prehiteti, in splezati vsaj še en slap, preden se razmere...
Continue reading...
Prejšnjo nedeljo sva se z Evo ogrevala v Rabeljskem slapu. Instant internetni alpinizem nama je dal natančne informacije, da je slap dobro narejen, tako da sva – v strahu pred gužvo – žtrvovala nekaj močno pogrešanih uric spanca, in kar zgodaj krenila od doma, da bi prehitela množice ledolomilcev. Rabeljski slap je res en tak par excellance frikovski slap, saj je dostopa manj kot 5 minut. Greš mimo zadnjega bloka v Rablju, zaviješ levo mimo vrtičkov, in že si pod slapom. Presneto, zakaj nimamo v Škofji Loki kakšnega takega slapu… No, ko prispeva, še ne dodobra ogreta, pod slap, tam zagledava...
Continue reading...
Na Jezerskem se nahaja prelep tekoči vodni smrkelj, ki v večino zimah ob ustreznih (negativnih) temperaturah spremeni agregatno stanje v nekaj trdega. Plezalsko izročilo nam za izvor imena slapu – Vikijeva sveča (WI4+, 150m) – ponudi precej znano prigodo, da sta jo po prvenstvenem vzponu leta 1981 po Vikiju Grošlju poimenovala njegova soplezalca, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Viki je bojda težje dele plezal kot drugi, in Nejc je hudomušno predlagal, naj ima slap potemtakem vsaj v imenu njegovo ime… Ta zgodovinski slap sem imel željo preplezati že nekaj časa, a bo žal potrebno počakati na naslednjo zimo… No, tega na parkirišču nad Planšarskim jezerom...
Continue reading...
Po dveh dolgih dnevih ledne vertikale so naša meča in bicepsi že pošteno kričali za timeout, in z Evo in Matevžem smo se smelo odločili za rest day. Moje visokoleteče ideje o ležernem šetanju po Innsbrucku sta kolega kmalu sestrelila z neba, in po kratkem prepričevanju in pakiranju smo se že vozili dolini Lüsens naproti. Plan: turnosmučarski kardio trening. Bolj, ko smo se bližali dolini – oz. bolje rečeno gorskemu kotu – slabša je postajala cesta, in zadnjih nekaj kilometrov smo se po pošteno zasneženi cesti dobesedno pridričali na parkirišče. S strani doline so v nas tiščali megleni oblaki, tako da so prve korake na smučkah spremljali...
Continue reading...
V Innsbrucku se zbudimo v nekoliko bolj obetavno jutro – po običajnem bujenju s kavo in jajčki se tako odločimo, da gremo tokrat pogledat nekoliko bližje, v smer proti dolini Stubaital, ki se začne le kakih 5 minut ven iz Innsbrucka. Dela se fantastičen dan, in že na avtocesti nas obsije sonce, ki napoveduje krasen – vsaj v dolini topel – dan. No, nas pot vodi v dolino Stubaital, kjer plačamo vstopnino, in kaj kmalu visoko med hribi opazimo lep trop jadralnih padalcev. Medtem, ko se Matevžu in Mihu cedijo sline, zavijemo na stransko cesto in parkiramo avto pred gozdno...
Continue reading...