Centralni slap v Tamarju

Centralni slap (WI4, 120m) v Tamarju sem nazadnje plezal tistega daljnega leta 2011. Šlo je za moj prvi ledni slap, in še danes se spominjam, kako nesramno me je v zavesi v prvem raztežaju navilo. Od takrat sem Centralnega vedno nekako izpustil iz Tamarskega repertoarja, čeprav sem pozimi v Tamarju bil še velikokrat. Počasi je vseeno v meni tlela želja, da grem še enkrat pogledati, kakšen je ta slap po vseh teh letih. Z Janezom sva se za obisk Tamarja odločila kar med tednom. Obetana otoplitev in deževje sva hotela prehiteti, in splezati vsaj še en slap, preden se razmere...
Continue reading...

Rabeljski slap

Prejšnjo nedeljo sva se z Evo ogrevala v Rabeljskem slapu. Instant internetni alpinizem nama je dal natančne informacije, da je slap dobro narejen, tako da sva – v strahu pred gužvo – žtrvovala nekaj močno pogrešanih uric spanca, in kar zgodaj krenila od doma, da bi prehitela množice ledolomilcev. Rabeljski slap je res en tak par excellance frikovski slap, saj je dostopa manj kot 5 minut. Greš mimo zadnjega bloka v Rablju, zaviješ levo mimo vrtičkov, in že si pod slapom. Presneto, zakaj nimamo v Škofji Loki kakšnega takega slapu… No, ko prispeva, še ne dodobra ogreta, pod slap, tam zagledava...
Continue reading...

Obračanje v Vikijevi sveči

Na Jezerskem se nahaja prelep tekoči vodni smrkelj, ki v večino zimah ob ustreznih (negativnih) temperaturah spremeni agregatno stanje v nekaj trdega. Plezalsko izročilo nam za izvor imena slapu – Vikijeva sveča (WI4+, 150m) – ponudi precej znano prigodo, da sta jo po prvenstvenem vzponu leta 1981 po Vikiju Grošlju poimenovala njegova soplezalca, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Viki je bojda težje dele plezal kot drugi, in Nejc je hudomušno predlagal, naj ima slap potemtakem vsaj v imenu njegovo ime… Ta zgodovinski slap sem imel željo preplezati že nekaj časa, a bo žal potrebno počakati na naslednjo zimo… No, tega na parkirišču nad Planšarskim jezerom...
Continue reading...

Turna smuka in ledno plezanje v Lüsensu

Po dveh dolgih dnevih ledne vertikale so naša meča in bicepsi že pošteno kričali za timeout, in z Evo in Matevžem smo se smelo odločili za rest day. Moje visokoleteče ideje o ležernem šetanju po Innsbrucku sta kolega kmalu sestrelila z neba, in po kratkem prepričevanju in pakiranju smo se že vozili dolini Lüsens naproti. Plan: turnosmučarski kardio trening. Bolj, ko smo se bližali dolini – oz. bolje rečeno gorskemu kotu – slabša je postajala cesta, in zadnjih nekaj kilometrov smo se po pošteno zasneženi cesti dobesedno pridričali na parkirišče. S strani doline so v nas tiščali megleni oblaki, tako da so prve korake na smučkah spremljali...
Continue reading...

Led v Pinnistalu

V Innsbrucku se zbudimo v nekoliko bolj obetavno jutro – po običajnem bujenju s kavo in jajčki se tako odločimo, da gremo tokrat pogledat nekoliko bližje, v smer proti dolini Stubaital, ki se začne le kakih 5 minut ven iz Innsbrucka. Dela se fantastičen dan, in že na avtocesti nas obsije sonce, ki napoveduje krasen – vsaj v dolini topel – dan. No, nas pot vodi v dolino Stubaital, kjer plačamo vstopnino, in kaj kmalu visoko med hribi opazimo lep trop jadralnih padalcev. Medtem, ko se Matevžu in Mihu cedijo sline, zavijemo na stransko cesto in parkiramo avto pred gozdno...
Continue reading...

Plezanje slapov v Pitztalu

V začetku februarja se med trumami sestankov, nadur, stresa in načetih živcev kot upanje v temi nad nas prikrade Prešernov dan – na srečo me na to dejstvo spomni truma hribovskih kolegov, saj sem sam na ta častitljivi praznik našega največjega pesnika popolnoma pozabil! Ponudi se ideja, da si z enim dnevom dopusta “priigramo” štiridnevni podaljšan vikend, in kaj kmalu se začnejo vrstiti ideje, kam bi bruhnili? Nazadnje z Matevžem izglasujeva Avstrijo – okolico mesta Innsbruck. Obadva imava namreč že kar malo polno kapo turnih smuk v Sloveniji, in po socialnih omrežjih z vsakodnevnimi “dražečimi” objavami hitro izveva, kje so dobre ledne razmere. Tako se že...
Continue reading...

Damoklejev meč

Po neskončnih turnih smukih in zgrešenih priložnostih v snežnih smereh Okrešlja in Jezerskega sem že močno pogrešal zimsko plezanje, in skrajni čas je bil, da si pobliže pogledam kak zaledenel slap. Žal je v trenutni zimi situacija s slapovi precej klavrna, in z Janezom odkrijeva, da nimava veliko izbire – zediniva se, da greva pogledat enega redkih narejenih zaledenelih slapov, Damoklejev meč (WI5-, 250m). Klic gora je že tako nujen, da mi ni problem vzeti dneva dopusta, in v sredo sredi noči štartava iz Škofje Loke proti Belopeškim jezerom. Kolega sta slap plezala nekaj dni poprej, in priporočila sta nama dostop s...
Continue reading...

Senja – poslednji slap

Priznam, da sem zadnji dan našega dopustovanja na otoku Senja bil kar malo zmatran. Slap, ki sva ga z Janezom splezala prejšnji dan, me je očitno kar zdelal, in za zadnji dan sva bila z Janezom deljenega mnenja, da greva pogledat slap, ki so ga kolegi plezali prejšnji dan. Slap se ravno tako nahaja v Ersfjordu, je pa bližje cesti. No, bližje je vsekakor relativno, saj je čez noč zopet vrglo nekaj novega snega, in kot že cel izlet naju je do slapu čakalo gaženje, ki je tokrat šlo res do konca – zadnjih nekaj 10 metrov sva morala z rokami skopati pravcati...
Continue reading...

Senja – Big Blue

Big Blue (180m, WI4-5) je najbolj očiten (in najlepši) slap nad samotno ribiško vasico Ersfjord. Gre za široko beštijo, ki ponuja kar precej možnih linij vzpona, in opazovalcu je hitro jasno, od kod mu tako ime. Naš dopust na Senji se je bližal koncu, in ker je Miloš omenil, da bi se pridružil ostalim v plezanju nekoliko krajšega slapu, sem Janeza hitro prepričal, da bi bilo vredno iti pogledat v veliko modrino. Vremenska napoved je za dan napovedovala precej jasno vreme in pa nižje temperature, tako da smo se vsi brez pomisleka odločili za plezanje zaledenelih slapov. Dostop do slapu v dobrih razmerah verjetno mine...
Continue reading...

Potovanje na Senjo

Na daljnem severu Norveške, nekje na pol poti med Lofoti in mestom Tromsø, se iz ledenega severnega morja dviga otok Senja. Drugi največji norveški otok ima skromnih 7000 prebivalcev, in je, tako kot preostali sever Norveške, terra incognita za večji del turistične populacije. Tudi trume avtodomov, ki se vsako leto zgrinjajo proti Nordkappu, v veliki večini ignorirajo ta skriti biser, ki je večkrat opevan kot “Norveška v malem”. Za otok sem prvič slišal več let nazaj, ko je po alpinističnih krogih zaokrožila novica o težkem kombiniranem vzponu Ines Papert. Priznana nemška plezalka je pohvalila potencial otoških sten za zimsko plezanje, ter celotno...
Continue reading...