Bogovska grapa

Z Jakom se že celo zimo trudiva ujeti za kakšno skupno uživanje sneženih užitkov v hribih. Sredi februarja, po že dokaj aktivni zimski sezoni, se nama je končno uspelo dogovoriti za termin. Odločiva se za kar precejšnjo klasiko letošnje zime, Bogovsko grapo (90°/70° IV-, sneg do 50°) v Šplevti nad Zadnjico. Gre se za ne preveč težavno grapo, ki pa se je vseeno veseliva, saj smo gorenjci v primorskih koncih toliko redko, da je vsak obisk v tiste kraje posebno doživetje. Kar neverjetno, toda obadva sva prvič v življenju v Zadnjici (kar pove vse o tem, kako malo se gorenjci...
Continue reading...

Sezona obračanja

Letošnja zima je postregla z dobršnjo mero instant alpinizma. Vedelo se je, da so dobre razmere v Logarski dolini, na Jezerskem in na Kaninu. Druge kotičke naših gora – predvsem Julijcev – pa je povohalo precej manjše število alpinistov. Razlogi za tako stanje so seveda jasni – zakaj bi rinil v neznano, če veš, da so praktično vse smeri na omenjenih področjih zafrajhane s prvovrstnim snegom… Edini problem, ki ga imam sam pri sebi je dejstvo, da v hribih skoraj vedno iščem samoto in mir – odkar sem se preobrazil v vikend bojevnika, pa je to postalo še bolj pomemben...
Continue reading...

Grintovčev steber

Pred napovedano vremensko motnjo, ki naj bi naše kraje zajela za vikend, sem želel ujeti še nekaj dobrih razmer, ki letošnjo zimo res kar trajajo in trajajo. Žal je situacija taka, da gneča v službi nekako ne dopušča dopusta. Tako sem Petra “nahecal” za sledeč izlet… V torek v večernih urah sva (Peter kar težko otovorjen, jaz nekoliko manj) po zoprno zaledeneli stezi naredila dostop do Češke koče. V zimski sobi sva si uredila prijetno spalnico, nato pa skočila še ven, pred kočo, na težko pritovorjeno pivo. Ker je bila nekaj dni nazaj polna luna, so bile okoliške stene prav...
Continue reading...

Celjska smer v Mali Rinki

Če je bil prejšnji večer simpatičen, je bila noč, ki je sledila, nekoliko manj; pozno zvečer je namreč v Dom planincev prispela skupinica planincev, ki je na prednovoletni dan zašpilila glasno fešto, ki ni pojenjala do jutranjih ur… Vnovični dostop do Okrešlja je tako zajemal poleg zmatranih nog še neprespanost. Tolažila sva se, da bova lahko itak spala naslednji dan, na prvi dan novega leta 🙂 . Cilj drugega dne je Celjska smer (IV/3, M, 350m), ki naju pričaka brez navez pred nama. Juhej! Z utrujenimi nogami se nama je dostop do Turskega žleba zdel neskončen in sama sebi sva...
Continue reading...

Vzhodna smer v Mali Rinki

Po zadnjem obisku Logarske doline mi odlične razmere v tamkajšnjih stenah niso in niso dale miru. Pomagala, kajpak, ni tudi poplava Internetnih objav, ki so vse po vrsti hvalisale nore razmere nad Okrešljem. Matica mi hitro uspe zmotivirati za akcijo, in na plan pride z revolucionarno idejo: greva v Logarsko kar za dva dni, za predzadnji in zadnji dan starega leta! Ker se zavedava, da živimo v obdobju Internet alpinizma, štartava iz Ljubljane že ob precej nehumani uri. Ko prevoziva vse ovinke med Ljubljano in Lučami, se najina prebrisana taktika obrestuje, saj sva na parkirišču prva! Klasika letošnje zime, Vzhodna...
Continue reading...

Bela Piramida/Tschadova smer v Turski gori

Po težko pričakovani pošiljki snega, ki je obdarovala predvsem Julijske Alpe, sem – kot celotna alpinistična srenja, se razume – nestrpno odšteval dneve, da se razmere v hribih nekoliko stabilizirajo. Precej sem tuhtal, da bi v Logarski dolini znale biti dobre zimske razmere, saj je v Kamniških Alpah zapadlo manj snega. Seveda v tem razmišljanju nisem bil osamljen, in ko sem sredi tedna izvedel, da so plezali Igličevo in poročali o dobrih razmerah, je bilo vse jasno. Z Evo sva se tako za po-božično soboto kar hitro dogovorila, da greva splezati Vzhodno smer v Malo Rinko. Še največja dilema večera...
Continue reading...

Zimski pristop na Koštrunove špice

Po mukotrpnih treh tednih neprestanega dežja se je končno pokazal vikend, ki je obetal nekaj sonca. No, v resnici se je krasno vreme naredilo že tekom tedna, toda delavnemu narodu to žal ne pomaga kaj dosti. Za skupen izlet v hribe smo se tokrat dogovorili z Matejem in Maticem. Navkljub izredno mikavni ideji, da bi šli kar na Triglav (ki je, po spletnih objavah sodeč, v teh dneh izredno mikaven in tako zasnežen, kot že dolga leta ne!), po ogledu vremenske napovedi rajši predlagam obisk zahodnih Julijcev. Ker še nisem bil na Višu/Jof Fuartu (2666m), ga predlagam kot primeren cilj....
Continue reading...

Drugi plaz v Krnici

Z Maretom in Jakom smo se v začetku februarja dogovorili, da gremo poiskat kak zaledeneli slap. Nazadnje smo se, po tehtnem premisleku o aktualnih snežnih in temperaturnih razmerah, odločili za Krnico. Kot se spodobi, smo štartali dovolj zgodaj, da smo se pod slapom znašli prvi. Sam dostop do slapu je res fletn, od avta se namreč spustiš navzdol na dno Krnice, in slap je kot na dlani! Ker smo trije, me kamerada določita, da bom danes jaz plezal naprej. Jaz pa v jok in za ograjo 🙂 Ne, sej ne… Prvi raztežaj ponudi prijetno ledeno zaveso, vendar se višje gori...
Continue reading...

Kratka Nemška smer v Triglavski Severni Steni

Že odkar sem prvič plezal Slovensko smer v Triglavski severni steni daljnega leta 2012, sem se spraševal, kakšen je ta kotiček naših gora pozimi. No, minilo je skoraj 7 let, da sem končno našel somišljenika, ki mu praskanje po skali z derezami in zatikanje cepinov za naše čudovite apnenčaste bloke ni predstavljalo večjega problema. V začetku leta 2019 se je vse odlično poklopilo: Matic je imel čas, “dobrih” razmer v hribih ni bilo, zaledeneli slapovi so bili narejeni zgolj butično, za najbolj močne plezalce, tako da sva imela na izbiro zgolj dvoje: turnosmučarski izlet v Avstriji (kjer bi užival samo...
Continue reading...

Grintovec čez Dolge stene in JV greben

Na lep soboten dan ob koncu leta sva si z Jakom zaželela sonca. Za razliko od zadnje ture, ki je potekala v senci – kot se rado zgodi pri zimskem plezanju – se nama je z Jakom zdelo, da bo JV greben na prvaka Kamniških alp bolj prijetna tura. Tako še v noči avto parkirava pri kmetiji Suhadolnik (ko človek lahko parkira avto na poletnih izhodiščih, je vsaj malo vesel suhe zime), in v zmernem tempu doseževa Kokrško sedlo ravno, ko se dodobra naredi dan. Sončni vzhod je – kot vedno v hribih – fantastičen, in obadva sva ga kar...
Continue reading...