Danes sem imel pa en tak super plezalni dan, ki si kar malo zasluži nekoliko daljšo izpoved oz. pripoved! Obljubim, da pridem nekje spodaj v doglednem času do razmer in fotografij, ki verjetno zanimajo bralca v 21. stoletju. Mislim, da pred nikomer ne skrivam, da sem škotofil. Všeč mi je škotska pokrajina, zgodovina, glasba, pivo – za vraga, še njihov znameniti haggis mi je bil všeč ko sem končno zbral pogum in ga poizkusil! V ta paket – ki bržkone vsebuje cel kup romantičnih projekcij naroda, ki se je v resnici tako kot Slovenci, skozi celotno zgodovino trdo boril za...
Continue reading...

Dobre tri tedne nazaj me je kontaktiral Andraž, ki je omenjal, da je izvedel za dobre razmere v Grapi med Travnikom in Šitami. Tudi sam sem preko insta-alpinizma (beri: spontano prečesavanje Instagrama in njegovih zgodbic) sklepal, da je smer narejena. Minilo je še nekaj usklajevanja (jaz sem imel čas šele proti koncu tedna in ne prej), preden se z Andražem uspeva dogovoriti za četrtek. Grapo med Travnikom in Šitami (IV+/4, M, 550m) sem imel na seznamu želja že odkar se ukvarjam z alpinizmom. Spominjam se, da je ravno prvega leta, ko sem šel v alpinistično šolo (2011), bila smer dobro...
Continue reading...

Ne vem, kje točno tiči vzrok, toda z Maticom imava kar pestro zgodovino plezanja v meglenih, sneženih, deževnih in ne-optimalnih razmerah. Današnji izlet na Ratitovec je bržkone zopet potrdil to pravilo. Kaj pa vem, morda je pa razlog v tem, da v slabih razmerah turo vselej doživljaš bolj intenzivno in doživeto… Preden nadaljujem s pisanjem, moram nujno kar takoj povedati eno stvar – in sicer to, da je Ratitovec po mojem mnenju res en erste klase poligon za zimsko plezanje. Vsako zimo je nekaj dni, ko so lavinske razmere prenevarne za obisk visokogorja, ko je napovedano sneženje in megla in...
Continue reading...

Vikend pred božičnimi prazniki sva z Maticem šla pogledati, če je v naših gorah kaj plezalskih razmer. Glede na dano situacijo sicer nisva bila pretirano optimistična, tako da je bila že izbira cilja kar problematična. Dan pred odhodom do Matica pricurlja informacija, da je Vršič splužen, in odločitev je hitro konvergirala proti severni steni Nad Šitom Glava. Udoben dostop in ne predolge smeri so namreč kar dobra popotnica za manjko razmer, kratek zimski dan in izogibanje policijski uri… Na Vršiču se znajdeva nekaj čez 7. uro zjutraj. Vse je v oblaku, naokrog divja mrzel veter, na parkirišču pa je samo...
Continue reading...

Prejšnji vikend sva se z Evo odločila, da greva otvoriti zimsko sezono. Zaradi tako zgodaj zapadlega snega in še toplo podlago nama je bilo jasno, da nekih pretiranih razmer verjetno pač ne bo, tako da sva se odločila za “nezahtevno” turo: Severozahodni raz/greben Begunjščice (III). Kresal je namreč v svojem vodničku napisal, da na omenjenem grebenu “večjih težav” ne bi smelo biti. Z dostopom začneva na relativno praznem parkirišču na Ljubelju. Meni je vse skupaj kar malo šokantno, saj imam Zelenico vedno v spominu kot najbolj oblegano izhodišče za zimske avanture na Gorenjskem. Majhni obiskanosti sigurno botruje nekoliko oblačna napoved,...
Continue reading...

Z Jakom se že celo zimo trudiva ujeti za kakšno skupno uživanje sneženih užitkov v hribih. Sredi februarja, po že dokaj aktivni zimski sezoni, se nama je končno uspelo dogovoriti za termin. Odločiva se za kar precejšnjo klasiko letošnje zime, Bogovsko grapo (90°/70° IV-, sneg do 50°) v Šplevti nad Zadnjico. Gre se za ne preveč težavno grapo, ki pa se je vseeno veseliva, saj smo gorenjci v primorskih koncih toliko redko, da je vsak obisk v tiste kraje posebno doživetje. Kar neverjetno, toda obadva sva prvič v življenju v Zadnjici (kar pove vse o tem, kako malo se gorenjci...
Continue reading...

Letošnja zima je postregla z dobršnjo mero instant alpinizma. Vedelo se je, da so dobre razmere v Logarski dolini, na Jezerskem in na Kaninu. Druge kotičke naših gora – predvsem Julijcev – pa je povohalo precej manjše število alpinistov. Razlogi za tako stanje so seveda jasni – zakaj bi rinil v neznano, če veš, da so praktično vse smeri na omenjenih področjih zafrajhane s prvovrstnim snegom… Edini problem, ki ga imam sam pri sebi je dejstvo, da v hribih skoraj vedno iščem samoto in mir – odkar sem se preobrazil v vikend bojevnika, pa je to postalo še bolj pomemben...
Continue reading...

Pred napovedano vremensko motnjo, ki naj bi naše kraje zajela za vikend, sem želel ujeti še nekaj dobrih razmer, ki letošnjo zimo res kar trajajo in trajajo. Žal je situacija taka, da gneča v službi nekako ne dopušča dopusta. Tako sem Petra “nahecal” za sledeč izlet… V torek v večernih urah sva (Peter kar težko otovorjen, jaz nekoliko manj) po zoprno zaledeneli stezi naredila dostop do Češke koče. V zimski sobi sva si uredila prijetno spalnico, nato pa skočila še ven, pred kočo, na težko pritovorjeno pivo. Ker je bila nekaj dni nazaj polna luna, so bile okoliške stene prav...
Continue reading...

Če je bil prejšnji večer simpatičen, je bila noč, ki je sledila, nekoliko manj; pozno zvečer je namreč v Dom planincev prispela skupinica planincev, ki je na prednovoletni dan zašpilila glasno fešto, ki ni pojenjala do jutranjih ur… Vnovični dostop do Okrešlja je tako zajemal poleg zmatranih nog še neprespanost. Tolažila sva se, da bova lahko itak spala naslednji dan, na prvi dan novega leta 🙂 . Cilj drugega dne je Celjska smer (IV/3, M, 350m), ki naju pričaka brez navez pred nama. Juhej! Z utrujenimi nogami se nama je dostop do Turskega žleba zdel neskončen in sama sebi sva...
Continue reading...