Capu d’Ortu – Le Fil de l’Épée

Za letošnje prvomajske počitnice je AO Kranj ponovno – po 5 letih – organiziral društveni plezalski izlet na Korziko. Tudi sam sem bil pet let nazaj zraven, in ker mi je takratni izlet (žal še ni bilo časa, da bi ga popisal na blogu…) ostal v spominu kot zadetek v polno, sem se tudi letos potrudil, da smo se s punco in prijateljico pridružili cca 30 (ja, veliko nas je bilo!) prijateljem iz ferajna na devet-dnevnem odklopu na “otoku lepote”1, kot otok ljubkovalno kličejo (celinski) Francozi. Korzika je mediteranski otok, ki po količini skale – predvsem granita – vsekakor kotira...
Continue reading...

Urus Este

Za prvi aklimatizacijski cilj nad dolino Ishince smo si z Evo in Matevžem izbrali “najlažji” pet-tisočak v okolišu, Urus Este (5420m). Gora je lahko dostopna (na vrh se bolj ali manj sprehodiš), hkrati pa je izhodišče ravno Ishinca Base Camp. Prve noči na nekoliko večji nadmorsko višini ne preživim najbolje; ravno dovolj me boli glava, da ne morem in ne morem zaspati, in kar naenkrat je ura 2. zjutraj. Eva in Matevž, ki sta spala nekoliko bolje, se zbudita, in skupaj si privoščimo hladen zajtrk v obliki čapatijev (kruha) in nekimi namazi; skuhamo si tudi čaj iz kokinih listov, kar...
Continue reading...

Ishinca Base Camp

Po naši spontani odločitvi, da naslednji dan krenemo za 5 dni v hribe, smo morali vsi trije z Evo in Matevžem preklopiti v način pakiranja. Matevž se je z gostiteljem v našem hostlu, ki je edini znal za silo angleško, zmenil za vse detajle naše poti naslednji dan: taksi nas bo pobral dopoldne naslednji dan, nas zapeljal do vasice Pashpa, ki je izhodišče za dolino Ishinca; tam nas bo pričakal šefe arierotov (donkey-driverjev) z oslički, ki nam bodo nato znosili našo opremo do baznega tabora v zatrepu doline (Ishinca Base Camp). 5 dni bomo v hribih prepuščeni sami sebi, nato...
Continue reading...

Laguna Churup

Po dvodnevnem letenju in prekladanju smo veseli, da smo končno v Huarazu. Po dolgem dolgem spancu se zaradi časovne razlike vseeno zbudimo še sredi noči, vendar nikomur od nas treh ni težko poležavati do jutranjih uric. Zajtrk pojemo v prijetnem hostlu, ki je sicer poln skalnih plezalcev in bolderašev. S takim zaledjem gora, kot ga ima Huaraz, ne preseneča, da so v okolici tudi neštete priložnosti za športno plezanje in bolderiranje, disciplini, ki sta sicer bojda še dodobra nerazviti. Ambiciozni, kot smo, se že prvi dan odločimo za aklimatizacijsko turo. Vsi so nam priporočali, da je obisk Lagune (jezera) Churup...
Continue reading...

Pot v Huaraz

Končno je napočil čas, da odletimo proti Peruju! Ko zadnje dneve mrzlično nabiram/nakupujem robo in vneto pakiram, se mi zdi vse skupaj kar malo nerealno. Še dobre tri tedne nazaj sem vneto in brez kake konkretne ideje študiral, kaj bi počel čez letošnje poletje. Čez noč se je vse spremenilo. Nekaj SMS sporočil (in kak dan, da sem se dokončno odločil) kasneje, in že smo z Matevžem in Evo kupili letalske karte za Peru. Nato se je seveda začela norija, saj smo morali v treh tednih zorganizirati vse potrebno za izlet, hkrati pa pridno poiskusiti pridobiti vsaj nekaj kondicije, ki...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (3)

Kar naenkrat je bil pred menoj zadnji dan v Prilepu. Z ekipo smo seveda imeli plan dan preživeti tako, kot vse ostale dneve – z načrtnim uničevanjem zadnjih plasti blazinic na prstih na ostrih granitnih bolderjih. Odločimo se za obisk sektorja Dabnica, in makadamska cesta do tja vodi skozi pravi pravcati gipsy town. Del Prilepa je namreč poseljen s precej številčno zasedbo ciganov, in v tem delu mesta smo kar nekoliko šokirani, ko vidimo, kaj vse se dogaja okrog nas – otroci (in psi!) se igrajo na sredi prašne ulice; ciganke pomivajo cunje kar v umazanem potoku, ki teče ob cesti; in še najbolj zanimiv prizor...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (2)

Praktično vsi plezalci, s katerimi sem govoril o Prilepu pred samim izletom, so mi zagotavljali, da si moraš po dveh dneh plezanja v granitu vzeti pavzo, saj ti zmanjka blazinic. No, sam sem se hitro odločil, da bom plezal kar 3 dni zapored. Da razložim: moj izlet v Prilep je bil relativno kratek, saj sem po 3 dneh v Prilepu imel let preko Skopja nazaj domov v Ljubljano. Ostali soplezalci so kanili v Prilepu ostati še 3-4 dni, mene pa je žal doma čakala gora dela. No, v veliko tolažbo mi je bilo dejstvo, da tudi ostali udeleženci niso čutili nobene...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (1)

Po dveh dneh plezanja v Nišu je le napočil čas, da obiščemo glavni cilj naše spomladanske odprave: meko bolderiranja na Balkanu (nekateri pravijo, da celotne vzhodne Evrope!), mesto Prilep. Ob relativno zgodnjem štartu (se mi zdi) se tako napokamo v naš natrpan kombi, in čez kako uro že veselo drdramo po srbski avtocesti Makedoniji naproti! Po čakanju na prehod čez mejo se človek praktično takoj znajde na obvoznici glavnega mesta Makedonije, Skopja. Postanek za sladoled je vse, kar vidimo od tega dela Makedonije, nato pa nas vožnja vodi do mesta Prilep, ki se nahaja dobro uro in pol vožnje iz prestolnice. Prilep je...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Niš

Za prvomajske praznike sem se udeležil svojega prvega bolderskega izleta. Za trip sem se odločil resnično tik pred zdajci, en dan pred odhodom, in se tako pridružil mešani kranjsko-loški ekipi, s katero smo nato preživeli res odklopljen teden v jugovzhodnejših obronkih naše rajnke domovine. Izlet se je začel z nočnim štartom iz Škofje Loke, nato pa smo preko Kranja in Ljubljane začeli dolgo pot proti jugu. Naš težko otovorjen kombi je kmalu začel drdrati po neskončni avtocesti proti Beogradu (firmom “Krstic” 😀 ) , in razen Katarine in Bojča smo – kolikor se spomnim – vsi ostali poskušali spati. Jutro smo pričakali s postankom za...
Continue reading...

Turna smuka in ledno plezanje v Lüsensu

Po dveh dolgih dnevih ledne vertikale so naša meča in bicepsi že pošteno kričali za timeout, in z Evo in Matevžem smo se smelo odločili za rest day. Moje visokoleteče ideje o ležernem šetanju po Innsbrucku sta kolega kmalu sestrelila z neba, in po kratkem prepričevanju in pakiranju smo se že vozili dolini Lüsens naproti. Plan: turnosmučarski kardio trening. Bolj, ko smo se bližali dolini – oz. bolje rečeno gorskemu kotu – slabša je postajala cesta, in zadnjih nekaj kilometrov smo se po pošteno zasneženi cesti dobesedno pridričali na parkirišče. S strani doline so v nas tiščali megleni oblaki, tako da so prve korake na smučkah spremljali...
Continue reading...