Ko se človek pripelje v gorsko dolino La Berarde, se počuti, kot da bi se znašel na drugem planetu. Ozka cesta se vije po strmih, sem in tja z balvani posajenih travnatih pobočjih, ter sem in tja skozi kako od boga pozabljeno vasico, kjer je še največji objekt običajno vaški britof. Ko sva se pripeljala, je bilo zgodaj popoldne, in sonce je dobesedno pripekalo v najino prisojno stran doline, po kateri se vije cesta. Modra, turkizna ledeniška reka je ostajala vedno bolj daleč pod nama, na dnu doline, saj naju je cesta v konstantnem vzpenjanju vodila višje in višje. Daleč v daljavi, na koncu doline, je v naju zrla mračna severozahodna stena Barre des Ecrins, prvaka regije, toda tudi njena prisotnost naju ni odvrnila od uživanja v tem toplem, skoraj že mediteranskem soncu. Baje je celo Marko Prezelj dejal, da je ta skrita dolinica “Himalaja v malem”, s čimer se težko strinjam, ker še nisem bil v Himalaji 🙂 . Je pa vsekakor vredna obiska!
Najina pot se je končala v predzadnji vasici v dolini po imenu Les Etages. Le-to je namreč izhodišče za dostop do koče Refuge Soreiller, urejene gorske postojanke na 2730m. Gorska koča ima edinstveno lokacijo v celotnih evropskih Alpah – stoji namreč pod vznožjem Aiguille Dibona, verjetno eno izmed najbolj markantnih granitnih igel ne samo v evropskih Alpah, temveč na svetu nasploh! Aiguille Dibona sem prvič spoznal nekaj let nazaj med naključnjim brskanjem po Internetu, in to prelepo goro sem seveda takoj moral dodati na seznam želja :). V vodničku imava z Maretom opisano le eno smer, Visite Obligatoire, vendar se morda celo bolj ogrevava za drugo smer, Voie Madier (direktno smer), ki je sicer nekoliko lažja, je pa zato bolj trad – Visite Obligatoire je namreč v celoti navrtana. Kakorkoli, na parkirišču srečava dva starejša francoska plezalca, ki nama povesta, da za Voie Madier potrebujeva kar cel set metuljev, tako da ne manjka niti velik metulj št. 3.
Precej težko otovorjena se tako odpraviva na pot proti koči. Pot naju sprva vodi po strmih travah, in po uri in pol doseževa ledeniško dolino, kjer prvič zagledava Aiguille Dibona. Stvar je v živo še bolj markantna kot na slikah (itak!), in obema pogledi uhajajo navzgor, ko še nadaljno uro rabiva, da doseževa kočo, ki je bornih 5 minut oddaljena od vznožja granitne igle. Razgledi so sicer tudi na drugi stran doline La Berarde veličastni, saj območje obkroža pester nabor ledenikov in številnih tritisočakov. V koči, ki je polna samih plezalcev, ujameva večerjo, nato pa se naročiva za zajtrk – le-ta je postrežen ob 7. uri zjutraj, kar je dobrodošla sprememba, če si navajen raznih visokogorskih koč po tujini, kjer je le-ta običajno serviran 4-5 ur prej sredi noči 🙂 . Vstopati v Aiguille Dibona, preden sonce ogreje steno, je pač neumno, saj je igle navkljub markantnosti “pičlih” 350m, kar je več kot dovolj za pozen štart.
Zjutraj se napokava kruha in marmelade ter se nalijeva s kofetom, nato pa počasi zakorakava proti steni. Vesela sva, da sva se odločila za smer Voie Madier, saj je pred nama le ena naveza (vodnik in 2 klienta), medtem ko se na vstopu v Visite Obligatoire drenja že 5 navez! Kot kasneje spoznava, se na vrhu granitne igle praktično vse smeri združijo, in ker je vzporedno prostora le za cca. 2 navezi, se lahko naredi hud prometni zamašek. No, midva tega nisva bila deležna, saj sva prehitela večino navez. Navezi pred nama dava nekaj prednosti, nato pa se zapodiva v granitne strmine! Prvi raztežaj nama takoj da vedeti, kako hudo dobra plezarija naju čaka. Navpična zajeda/poka, skozi katero se delno celo splaziš, ponuja fantastično plezarijo v čudovitem alpskem granitu. Sidrišča so tudi navrtana, tako da se počutiš super varno, sicer pa skaja ponuja številne možnosti varovanja, tako da veselo zatikava metulje.
Sledi nekaj strmih raztežajev, dokler čez majhen previsek ne pobegneva v desno, ter se povzpneva na fantastičen, izpostavljen pomolček, pod vršno steno igle. Tu sva se malo izgubila na skici, tako da jaz potegnem raztežaj nekoliko v levo v položno grapo, nato pa zaplezam nazaj na raz stebra proti desni. Sledita še 2 res nora, izpostavljena raztežaja po počeh in platkah, dokler ne doseževa vršnega grebena. Vesela sva, da sva plezala tako hitro, da sva pustila vse ostale naveze za nama, saj se tukaj lahko res naredi velika gneča! Vršni greben je kombinacija hoje, plezanja po navpičnih žandarjih, ter plezanja navzdol, vendar je vsega skupaj morda za raztežaj in pol. Kar malo prehitro se tako znajdeva na vrhu Aiguille Dibona. Celo smer sva splezala nasmejana do ušes, saj Aiguille vsekakor ponuja visokogorsko plezanje v ta pravem granitu, ki ga na potovanju še nisva okusila.
Sestop vsebuje dva kratka abzajla (20m – sidrišča so navrtana), nato pa še nekaj plezanja po lahki prečki, dokler ne doseževa položnejšega sveta. Od tu sestopiva po meliščih, in po cca. 40 minutah sva nazaj pri koči, kjer seveda pade pir in Haribo bonboni 🙂 . Ko v čudovitih razgledih srkava hladno pivo vsak pri sebi podoživljava detajle smeri, in kar malo škoda se nama zdi, da morava že nazaj v dolino.
Preden na sestopu povsem obrneva hrbet Aiguille Diboni, se še zadnjič ozreva proti tej čudoviti gorski tvorbi – še bo treba nazaj!
Galerija slik
