Draga posadka!

Zdaj, ko je minilo nekaj dni od našega nesrečnega pristanka v Sućuraju, in smo verjetno vsi imeli na voljo vsaj nekaj časa, da naredimo malo refleksije, bi rad z vami delil nekaj svojih besed o preteklem jadralskem tednu. Priznam, da je moj cilj predvsem sebične narave – to, da vse vas lahko štejem med prijatelje, mi je izredno pomembno, in želel bi storiti vse v moji moči, da ta nesrečen dogodek ne bi posegel vmes v naše medsebojne odnose.

Zato bi rad opisal svojo refleksijo preteklega tedna, kaj je bilo narobe in kaj ne, kje so bile storjene – predvsem moje, kot kapitan – napake, in kaj so – vsaj moje – lekcije, naučene iz tega jadralskega tedna. Tega res ne pišem, ker bi mislil, da je moje mnenje posebej pomembno, ali pa da bi ga vi morali slišati. Tudi absolutno ne pišem tega zato, da bi se komurkoli smilil, ali da bi vam “brezveze” jamral tja v en dan. Izvorno sem se odločil, da tole spišem, ker je vsaj mene (pa verjamem, da nisem edini!) neljubi četrtkov dogodek resnično pretresel, in želim si, da bi se lahko o njem vsi res iskreno pogovorili. Nenazadnje, pišem predvsem z nekim upanjem, da se bomo tako bolje razumeli, in da bomo posledično lahko še kdaj šli kam skupaj – mogoče tudi jadrati 🙂 .

Evo, začel bi z mojo refleksijo jadralskega tedna, končal pa bi rad na drugi noti – z zahvalo vsem vam, ki ste bili del tega dopusta.

Jaz lahko zase rečem, da mi je bil ta jadralski dopust (žal) stresen že od prvega dne. V stres me je spravljala predvsem negotova vremenska napoved. Dejstvo je, da je planiranje rute v tako nestabilnem vremenu presegalo moje izkušnje. Na preteklih jadranjih (kjer sem bil jaz kapitan) vremenska napoved nikoli ni bila tako nestabilna. Pred tem, ko sem večino življenja jadral s fotrom, pa je vse te odločitve vedno sprejemal on. Jaz sem pač bil član posadke, ki je sicer doživel tudi razburkano morje, vendar smo vedno večer zaključili v varnem pristanu, ker se je nekdo drug tako odločil.

Ko mi je Ernest (vodja čarterja in lokalni poznavalec razmer) v nedeljo zjutraj povedal, da ne ve, kaj bi nam svetoval glede planiranja rute (kar je bil že sam po sebi res znak, kako nestabilno je vreme!), sem se obrnil na fotra, ki je predlagal, da naj prvo okno slabega vremena preživimo pri Staremu Gradu na Hvaru, kar smo storili. Vendar me je že tam grizla negotovost, kaj potem? Ernest je namreč omenjal, da v četrtek/petek zopet pride poslabšanje vremena – mislim, da je on celo predlagal, da naj se do srede držimo Hvara, v sredo zvečer pa naj pridemo nazaj v marino v Baško vodo, kjer naj bi potem kar počakali do konca tedna. Tak plan se mi je zdel nesprejemljiv – žal imam veliko osebnostno napako (ki pride 100x bolj do izraza, ko si kapitan), kjer se preveč trudim ugoditi vsakemu posameznemu članu posadke in njegovim željam (četudi jih ta nima, si jih jaz namislim), in zdelo se mi je, da bi bil tak plan za vse vas nesprejemljiv. Sicer pa več o tej osebnostni težavi kasneje.

Mislim, da smo v torek – dan, ko se je vreme izboljšalo – vseeno imeli pravilen plan, da bi jadrali do zahodnega konca Korčule, proti Veli Luki. Jaz sicer nisem imel izoblikovanega nobenega plana za naprej, vendar bi imeli en dan več, da se pospravimo nazaj v nek varen kraj ob prihodu slabega vremena v četrtek. Žal pa se je v tistem trenutku potem vse spremenilo s klicem Milana Grada. Milan Grad mi je v svojem ležernem, sproščenem tonu kar konkretno namignil, da če smo že tam, naj pa potegnemo dol do Lastovega, saj je samo 1 ura več. Moja negotovost in neodločenost, kam iti, so rabile slišati samo en pomirjujoč, sproščen glas, ki je pomiril moje strahove in negotovosti, in dal vedeti, da slaba vremenska napoved ni tako huda. Da ne bo pomote – ne krivim direktno Milana Grada, da smo zaradi njega končali v Sućuraju z naluknjano barko; samo hočem povedati, da sem bil jaz zaradi nestabilnega vremena in posledično našega plana, labilen, in sem se takoj oklenil mnenja nekoga tretjega, ki je obljubljal, da bo vse v redu. Pa čeprav je to šlo v nasprotju z npr. mnenji Ernesta, in pa mojega fotra (ki je res ziheraš). Na tem mestu bi rad povedal tudi to, da Milan najverjetneje preveč čisla mene kot skipperja. To ne govorim, ker bi se hotel dajati v nič, ampak to, da če folk pozna tvojega fotra kot dobrega skipperja, to pač nima nič s tem, kako dober skipper si ti – saj tebe sploh ne poznajo. Ta zavoj navzdol proti Lastovu, mislim, da je bil prva izmed večih storjenih napak tega jadranja. Tudi Ernest mi je v petek dal med vrsticami vedeti, da ne bi smeli iti tako daleč, pač pa se držati Hvara in Brača.

Glede situacije, ko se nam je v propeler zapletla vrv od gumenjaka, ne bi izgubljal preveč besed, bi pa izpostavil par stvari. Vsekakor je ta situacija – kar se mene tiče – poglobila stres in posledično povečala tudi mojo negotovost v naslednjih dneh glede planiranja rute v nestabilnem vremenu. Pač, tak stresen dogodek te pretrese in pusti v slabši koži, kot si bil prej. Sicer pa mislim, da smo to situacijo razrešili res dobro! Res ste vsi dobro odreagirali: Matic mislim, da si super razmišljal glede jader in vira pogona, Andraž glede smeri, kam naj plujemo, Jona ti si itak najbolj zaslužna, da smo propeler osvobodili štrika, Mojca pa je tudi ful dobro odreagirala, ko je preprečila Janu, da bi se vrgel notri v vodo brez nekega pametnega plana. Jan, tebi bi pa rad samo povedal, da te nihče (in še najmanj jaz) ne krivi za nastalo situacijo! Ker kakor sem videl, je ta dogodek tebe čisto iztiril, ko se je zgodil, si bil čisto iz sebe, in bi res naredil kakšno neumnost, če te ne bi Mojca pregovarjala. Zaradi tega sklepam, da si se počutil ful osebno odgovornega… p.s. V podobni situaciji sem bil jaz v četrtek, ko smo zavili v Sućuraj – če bi me Mojca malo “spucala”, bi verjetno pluli naprej…

Moja negotovost je nato v sledečih dneh še naraščala. V sredo je bil res lep dan, ampak so v meni naraščali dvomi, ali smo se prav odločili. Razjedalo me je to, da mi je Ernest rekel, da bo v četrtek in petek sranje. Potem sem dobil še sms od fotra, da naj v sredo zvečer gremo nekam, kjer naj bi prevetrili vremensko poslabšanje vse do petka zjutraj. Torej je tudi fotr videl, da bo v četrtek vreme divje; sicer ni vedel, da smo šli do Lastova, tako da mi je priporočal nekaj zalivov na Hvaru. No, tu mislim, da sem storil drugo napako tega potovanja. Bil sem že zelo nesiguren v to, kaj narediti (psihološko bi se temu reklo, da je situacija presegala moje zmožnosti) – dva izkušena jadralca (Ernest in fotr) sta mi pravila, da bi morali biti panični in iskati varen zaliv – na drugi strani pa je bil “miren” Miran Grad, in pa – jaz sem tako videl, sej verjetno resnica ni taka – pričakovanja od vas, torej posadke, da bi hoteli jadrati, pa videti Korčulo, pa Jan je hotel kajtati, ipd. ipd. Prispevalo je tudi dejstvo, da je bila sreda tako lepa, in kar težko mi je bilo verjeti, da bo sledilo spet poslabšanje. Tako sem – namesto da bi zaupal svojim instinktom oz. skrbem, in se zanašal na izkušene jadralce – vse to potlačil in samega sebe prepričal, da v četrtek vreme ne bo tako hudo. Da napovedana hitrost vetra ne bo tako huda (do 25/30 vozlov), da višina valov ne bo tako huda (do 0.75m – kar je manj, kot tisti dan, ko smo z burjo jadrali do Lastova). Skratka, narisal sem si svet, kjer bo naslednji dan vse v redu, čeprav so alarmi v glavi “tulili”, da mi bolj izkušeni ljudje pravijo, da je treba res merkati. Začel sem samega sebe blefirati – in ko sem v sredo začel operirati na tak način, je sledilo samo še slabo. Povsem podobno sem namreč sebe blefiral tudi, ko smo zavili v Sućuraj. Več o tem kasneje. Skratka, pravilna odločitev v sredo zvečer bi bila, da bi vam povedal, da v četrtek prihaja slabo vreme, in da moramo vstati res zgodaj, ter začeti z vračanjem nazaj na sever, proti Hvaru. Verjetno bi, če bi štartali npr. ob 5h ali 6h zjutraj, ušli slabemu vremenu in se lahko zasidrali nekje na severni strani Hvara, varni pred jugom. Ampak to se ni zgodilo, in četrtek zjutraj je bil precej ležeren…

Ko je Jan poizkušal s kajtanjem v Pelješkem prelivu, mi je bilo zopet ful stresno – ful me je skrbelo, da bomo pozni za pot na sever, in da se bo vreme poslabšalo – ampak sem vse te občutke potlačil, in se delal, da je vse pod kontrolo. Jan, tega ne govorim zato, da bi se ti sekiral, da si hotel kajtatji, ampak moraš vedeti, da je to moja osebnostna napaka, da ne znam “udariti” po mizi in lepo povedati, da v taki situaciji pač ne bomo kajtali. Skratka, ni to tvoj problem, ampak moj…

Spomnim se, da ko smo začeli pluti proti Hvaru, in ko smo uzrli divje črne oblake nad Pelješcom, ter ko se je morje dvignilo, da me je preletel strah. Večkrat sem že jadral v takem vetru in valovih, ampak da bi pa videl take “nevarne” oblake, dež in nevihte, ki obetajo, da se bo situacija poslabšala, tega pa še nisem doživel. Situacija, ki mislim, da je pokazala, da stvari nimam pod kontrolo, in da sem v paniki, je bila, ko se je med jadranjem med Korčulo in Hvarom spredaj začel premikati gumenjak. Namesto da bi oddelegiral, kdo naj gre stvar zavezati, in ostal v kokpitu, sem letel naprej, kjer sem pomojem porabil 20 minut, da sva (mislim, da z Janom?) tisti čoln bolje zavezala. Vmes vi kot posadka absolutno niste vedeli, kam pluti, kako se obnašati in podobno. Sam sem, namesto da bi se ukvarjal z dano “težko” situacijo, v kateri smo se znašli, rajši letel popravljati nek majhen, skorajda nepomemben detajl. Ignoriral sem dejstvo, da smo se zaradi mojih odločitev znašli v težki situaciji, in bežal od nje tako, da sem se rajši ukvarjal z neko banalnostjo.

Mislim, da je pametno, da smo pospravili jadra in preklopili na motor – vendar je tudi moč valov stopnjevala mojo paniko, v kakšni situaciji smo se znašli. Ko smo se bližali Sućuraju, sem bil vesel, da nam je uspelo prebroditi tisto divje morje, ampak dejstvo je bilo, da sem bil že čisto na koncu z živci. V dani situaciji bi nam trezen razmislek vsekakor dal vedeti sledeče: (1) da je navkljub oznaki vetra “jugo” na mestu vhoda v Sućurajski pristan, veter pihal direktno iz vzhoda; (2) da je luka Sućuraj izpostavljena vetrom iz vzhoda (to je pisalo na eNavtiki, da v primeru vzhodnih vetrov tam nimaš kaj delati); (3) da bi morali divji valovi, in pa tudi veter, popustiti, takoj, ko bi se “skrili” severno za otok Hvar, in pa (4), da nam bo klic v luku Sućuraj najverjetneje dal vedeti, da moramo iti naprej in iskati varen pristan nekje v zavetrju – verjetno bi nam Ivana lahko po telefonu svetovala, kam iti. Dejstvo je, da sem jaz to vse vedel – niti ne bi potreboval premisleka – ampak ker sem bil tako na robu z živci, sem sebe zablefiral še enkrat, poslednjič – in samega sebe prepričal, da bomo pa tam navkljub vsem tem izredno slabim razmeram pa že nekako pristali. In – tako sem verjel – ko bomo pristali, se bo ves ta stres v meni “zrihtal”. To je bila zadnja in najhušja napaka, to, da smo zavili v Sućuraj. Ali pa da nismo vsaj prej poklicali v luko, kjer bi nas obrnili. Matic je predlagal točno to rešitev, pa sem ga v svoji nerazsodnosti ignoriral.

Celoten plan, da bomo v Sućuraju pristajali “normalno”, ritensko, na vez in na mooringe, je seveda bil v dani situaciji nerealen, kar je postalo jasno takoj, ko smo prispeli v luko. V tem trenutku sem sam povsem zmrznil. Pripeljal sem nas (in sebe) v situacijo, ki je bila dejansko brezizhodna. V tistem vremenu verjetno ne bi mogel pristati tudi zelo izkušen skipper z izkušeno posadko. Dober skipper se pač v tako situacijo sploh ne spravi. Tako da o tem manevriranju, zaletavanju v Malega Zorana in podobno težko veliko govorim. Itak imam pa praktično luknjo v spominu od trenutka, ko smo nabili Malega Zorana, pa do tega, ko smo privezani na bok. Rečem lahko samo, da bi se stvar lahko končala še mnogo mnogo huje, in da ste predvsem vi – posadka – bili ključni, da situacija ni bila še bolj huda. No, in pa Ivana. Rad bi se vam vsem zahvalil, saj mislim, da ste v dani kritični situaciji vsi odreagirali res res dobro! Andraž nas je od zadaj privezal, ostali ste odrivali barko, prevezovali bokobrane, vezali barko spredaj in podobno, vmes, ko jaz sploh ne vem, kaj sem počel (kot rečeno, imam luknjo – verjetno sem bil čist zmrznjen). Tako da bi vas res rad pohvalil, da ste v krizni situaciji odreagirali odlično, in z barko bi bilo mnogo huje, če bi vi odreagirali tako, kot sem jaz – da bi “zmrznili”.

Po tem kriznem dogodku mislim, da nimam več prav veliko za povedati. Matic, tebi bi se ful zahvalil, da si bil pripravljen z menoj iti rihtat te postopke v Stari Grad na kapetanijo. Čeprav nisem bil prav prijetna družba (itak da sem bil čist zategnjen), mi je bilo 1000x lažje, ker sva bila dva. Ostalim bi se tudi zahvalil, kako ste mirno prenašali preostanek tega Sućuraja, kako dober curry ste skuhali in tako naprej 🙂 . Bili ste res odlična ekipa, in zato sem nekako – zopet sebično – hotel, da imamo skupaj vsaj zadnji večer, ki bi bil vsaj delno normalen, in bi imeli vsaj nekakšen zaključek jadranja, ki ne bi bil tako napet in stresen kot prejšnja dva dneva. Hvala vam za vse!

Sam sem itak v prvih dneh bil v takem šoku, da sem si rekel, da nikoli več ne rentam jadrnice kot skipper. Pa da tudi jadrati ne grem več naslednjih X let, ker je tole čist preveč stresno. Ampak ravno zaradi vse te refleksije že danes, tri dni po nesreči, mislim drugače. Še bi rad jadral – in nič mi ne bi bilo lepše, kot če je to v vaši družbi – ampak potrebnih bo nekaj korenitih sprememb. Kakšne so, morda v živo 🙂 . Da ne bo ta tekst še bolj dolg, že tako je preveč…

Jaz res upam, da bi lahko iz tega nesrečnega dogodka vsi izšli kot enako dobri prijatelji kot prej, ali pa še bolj! Moja najbolj pomembna želja kot kapitan pa je, da bi vsak od vas čim prej pri sebi predelal to nesrečo in jo čim prej dojemal kot nekaj pozitivnega, kot zelo velika izkušnja, iz katere se lahko nauči kakšno pomembno jadralsko lekcijo. Kot kapitan sem zanjo kriv samo jaz, in samo jaz sem nas spravil v to situacijo. Tako da res upam, da lahko to izkušnjo jemljete kot “šolo”, meni pa v času odpustite za napačne odločitve. Zame je bila vse skupaj velika šola, najbolj pa mi je pomembno, da smo v soboto prišli domov vsi živi in zdravi. In upam, da tudi kot prijatelji, tako kot na začetku jadranja.

LP
Luka