Led v Pinnistalu

V Innsbrucku se zbudimo v nekoliko bolj obetavno jutro – po običajnem bujenju s kavo in jajčki se tako odločimo, da gremo tokrat pogledat nekoliko bližje, v smer proti dolini Stubaital, ki se začne le kakih 5 minut ven iz Innsbrucka. Dela se fantastičen dan, in že na avtocesti nas obsije sonce, ki napoveduje krasen – vsaj v dolini topel – dan. No, nas pot vodi v dolino Stubaital, kjer plačamo vstopnino, in kaj kmalu visoko med hribi opazimo lep trop jadralnih padalcev. Medtem, ko se Matevžu in Mihu cedijo sline, zavijemo na stransko cesto in parkiramo avto pred gozdno cesto za v dolino Pinnistal, kjer je baje narejenih precej slapov.

IMG_4642.jpg IMG_4648.jpg IMG_4656.jpg IMG_4658.jpg IMG_4662.jpg

Pot nas vodi po dobro urejeni gozdni cesti, ki je v tem času preurejena v sankaško progo. Jutranje sonce se hitro skrije za vršace, ki obdajajo dolino Pinnistal (ki jo prav kmalu preimenujemo v “Penistal”), in pošteno moramo dvigniti tempo, da nas v krepko negativnih temperaturah ne zebe. Navkljub lepemu dnevu in soncu smo po svoje veseli, da smo v senci, saj si obetamo dobro narejene slapove – če je čez dan -12 stopinj Celzija, led pač mora zmrzovati.

IMG_4666.jpg IMG_4670.jpg IMG_4676.jpg IMG_4681.jpg IMG_4689.jpg IMG_4692.jpg

Po dobri uri vzpona dosežemo dno visoke gorske dolinice, ki jo na desni strani obdajajo s soncem obsijani vrhovi, ki izgledajo kot nalašč za turno smuko – na levi strani pa, prav kontrastno, popolnoma vertikalne stene, ki pošteno spominjajo na Dolomite. Da je prizor še bolj kičast, na koncu doline obzorje krasi markanten tritisočak, ki mu ne vemo imena, ga pa prav kmalu zaradi velikih razsežnosti in strmih snežnih flank krstimo za Everest.

IMG_4695.jpg IMG_4698.jpg IMG_4707.jpg IMG_4713.jpg IMG_4715.jpg IMG_4717.jpg

Dolina Pinnistal se nahaja blizu začetka doline Stubaital južno od Innsbrucka. Ponuja veliko število zaledenelih slapov predvsem višje težavnosti ki zaradi visoke, senčne lege zamrznejo praktično vsako leto. Nekaj slapov v dolini: Eisballett (WI5, 110m), Männer ohne Nerven (WI5+/6, 140m), Gully (WI5, 100m), Vorhang (WI5-, 80m), Metamorphose (WI7, 100m), Schweizerweg (WI5, 80m), Gardine (WI4+, 140m), … Na žalost se v gostilni, ki obratuje (vsaj za vikende) nasproti slapov tudi pozimi, ne da prespati, tako da je potrebno za večkratni obisk vsak dan opraviti z  2-3 urami dostopa.

IMG_4723.jpg IMG_4730.jpg IMG_4736.jpg IMG_4750.jpg IMG_4751.jpg IMG_4758.jpg

Pot po dolini se konča s skromnim “zaselkom” oz. gostilno in nekaj vikendicami, kjer imamo slapove kot na dlani. Na levi strani doline, pod strmimi rumenimi stenami, v nas bolščijo debeli ledni jeziki. Na levem koncu se v gromozanski sveči drenja nekaj navez, v sredini v nas zija nekakšen “centralni” slap območja, ki je začuda prazen, na desni pa prav tako v strmem zavesastem slapu plezata dve navezi. Strmina slapov nas kar preseneti, in hitro imamo dober izgovor, da je ura že pozna in da bomo z vstopom v katerikoli slap prepozno prišli nazaj v dolino. Vseeno si rečemo, da gremo pogledat pod osrednji “centralni” slap (Vorhang, WI5-, 80m), ki je brez navez, da preverimo vsaj kakovost ledu, če ne drugega.

IMG_4760.jpg IMG_4763.jpg IMG_4771.jpg IMG_4779.jpg IMG_4786.jpg IMG_4790.jpg

Ko se znajdemo pod njim odkrijemo, da je pot navzgor pošteno naluknjana, in sam se tokrat javim, da prvi zaplezam v slap. Kaj kmalu mi je žal, saj sem ta dan očitno v dolini pozabil psiho, in navkljub številnim hookom, ki poskrbijo, da plezanje sploh ni pretirano težavno, se na prvem štantu znajdem precej paničen. Matevž in Eva sta hitro za mano, in Matevž (ki je za razliko od mene s seboj prinesel velik žakelj psihe) se javi, da bo splezal zgornji del slapu, ki v začetku postreže s pravo vertikalo, nato pa v ne pretirano manjši naklonini ne popusti do vrha slapu.

IMG_4792.jpg IMG_4793.jpg IMG_4794.jpg IMG_4800.jpg IMG_4802.jpg IMG_4804.jpg

Slap se na vrhu izteče na veliko polico, kjer Matevž uredi varovanje. Sam se ravno prebijam čez zadnje, zasnežene metre slapu, ko iz strmega ozebnika nad nami prileti za naše oči povsem nedolžen pršni plaz. Bolj iz navade kot česa drugega se Mihu spodaj vseeno zaderem, da prihaja plaz ter da naj se pripravi. Plazu je hitro konec, toda ko Miha pet minut kasneje pripleza na vrh pove, da je bil plaz toliko močan, da bi ga morda lahko celo odnesel iz ledu – če bi se znašel v njem; na srečo smo plezali po desnem delu slapu, plaz pa je letel čez slap povsem po levi.

IMG_4810.jpg IMG_4817.jpg IMG_4820.jpg IMG_4822.jpg IMG_4823.jpg IMG_4831.jpg

Pod slapom se znajdemo po dveh spustih po vrvi, in kot nalašč je nasproti slapov gorska koča/gostilna, kjer si hitro “privežemo dušo” – nekateri s pivom, sam pa s kuhanim vinom. Alkohol nam hitro razveže jezike, žal pa nič ne pomaga pri prepričevanju gostilničarja, da bi nam za dolg sestop v dolino posodil sani – bojda da jih namreč ne posoja vinjenim plezalcem =). Tako se v soju čelnih svetilk peš odpravimo nazaj v dolino, kjer nas pri avtu čaka še ena runda pijače – sam namreč končno dobim signal in izvem, da sem postal stric nečakinji Viti!