Jesenski skok v Istro

Več kot mesec brez aktivnosti, ojoj!
Takole bom rekel: faks me je kar precej na polno zaposlil, na nekaj izletov pa sem pozabil vzeti fotoaparat kar naredi celotno pisanje nekoliko brezvezno. Bil pa je poudarek predvsem na frikanju.

Kakorkoli, v nadaljevalnem tečaju športnega plezanja se že kak mesec prav fino našutavamo in prejšnji vikend nas je trener Bobnar zorganiziral da smo se odpravili frikat v Istro. Plezalni vikend v fantastični klapi? Sure thing!

Nekaj nadebudnežev nas je Slovenijo zapustilo že v petek tekom dneva (jst, Miloš, Knific, Igor in Jože) – cilj: Črvar. Tam imajo namreč Knificovi svoj apartma. Miloš (kot ponavadi) prestavi odhod za krepki 2 uri, kar predvsem malo pogreje Igorja, saj je na delu hitel kot le kaj, da bo do 12 frej. Komaj se nas 5 zbaše v Miloševega Volvota (brez tetris mojstra Igorja nam tudi to ne bi uspelo) in v prtljažniku ni več prostora niti za kocino. Sledi nakupovanje v Kopru, kamor nas Miloš zvabi z lažno pretvezo – sam ima namreč še sestanek! Hrano posledično tovorimo kar v naročjih.

V Črvarju v flatu zakurimo, spijemo pivo/dve, povečerjamo (in v smeti vržemo staro salamo, ki je ostala še od Brica – AJAJAJ) ter se hitro spokamo spat. Miloš zjutraj modro ugotovi, da imamo s seboj kar 3 smrčače – mojo malenkost, Igorja in Knifica. Predvsem pa nas vse zebe kot pse, saj ponoči nikakor ni vročine. Edinole Miloš in Knific se hihitata v svojih puhastih spalkah za negativne temperature.

Ker smo vrli in pridni, smo zgodaj na nogah – sledi še kavica v edini odprti kafani, nakup jabolk in vožnja proti plezališču Dvigrad. Tam smo prvi, sonček pa ravno začne greti skalo. Ko vpnemo prvo smer pa v plezališče pridejo še ostali člani druščine – Bobnar, Evgen in Tina.

In tako se spravimo plezat – mislim da lahko za vse rečem, da so smeri v Dvigradu super; sprva se držimo v bolj levem delu plezališča, kjer človek najde nekaj lažjih smeri (4-k in 5-k). Pa ti že 5-ke dajo vetra! Ni nič švercanja, vse ena sama plata, in kar dodobra začinjene ocene. Super! Sploh zato, ker je v celotnem plezališču kakih 15 ljudi. Navala v Dvigrad res ni :). Najdemo tudi smer z oceno 5c, ki je niti naši aduti (Igor, Evgen) ne preplezajo brez tehničarjenja. Vstop je namreč bolder z izjemno atletskim gibom.

Kmalu je čas za selitev v desno, kjer se mimo ekstremnovrlohudičevozajebane Malvazije (šele 1 ponovitev) odprejo nekoliko bolj navpične smeri v rangu šestic. Tukaj Bobnarjevi komentarji pridejo že bolj prav, pa tudi fino je, da nas prvič dejansko vidi, kako smo v skali, ne samo na plastiki.

Nekje sredi dneva se nam pridruži še Karmen, ki se takoj zapodi v skalo in Dvigrad ji precej leži, saj nudi zelo tehnično plezarijo, kar Karmen obvlada :).

Plezamo cel dan in proti koncu sem osebno čutil že kar neko utrujenost. Pa me ni ustavilo, da ne bi šel probat divje smeri z oceno 6b+ in se naučil, da mi do tja spet ne manjka toliko veliko – predvsem suverenost in zaupanje v minimalce (stope mislim, grife sem kar držal) ter osvajanje detajlov kjer zmanjka tako stopov kot oprimkov. Vsi navijamo za Evgena in Igorja, ki pa žal podležeta v zadnjem (prej omenjenem) detajlu, kjer mi ni jasno, kako priti čez.

Izkupiček dneva je odličen – vsi smo posajtali kup smeri z oceno 5c ali več, Evgen in Igor pa tudi nekaj 6-k. Nekaj smeri je res čudovitih – uživantska 5a plošča, kratka 5c z zajedo v detajlu, ter 5c/6a šalcarija. Da ne omenjam tiste 6b+ … izjemno lepa plata, ko bomo malo bolj pripravljeni!

Prijetno utrujeni se nato pospravimo 100m naprej od parkirišča, kjer nas pričaka kuča, kjer bomo prespali, in njen lastnik. V koči je prijetno toplo, saj v velikem kaminu gori ogenj. Zgoraj pa hitro dojamemo, da bo za spati še bolj mraz kot preteklo noč. Večerjo nam kuhata mojstra kuhinje Miloš in Bobnar in špageti nas ravno prav nasitijo – spijemo še nekaj pira, potem pa spat.

No, o noči ne bi govoril, blo je mraz kot pes in spet sta edina srečneža bila Miloš in Knific. Ostali zmrzujemo in čakamo jutro.

Za nedeljo se odločimo za plezališče Limski kanal, kamor nas vodi Knific. Vmes se enkrat suvereno zgubimo, na koncu pa le najdemo plezališče.

Smeri so v Limskem kanalu daljše, ocene pa ne tako navite kot v Dvigradu. Folka je precej več, čeprav se sonce pokaže šele sredi dneva. Hitro se zarinemo v prve 5a in 5b-ke in meni kar malo upade morala. Splezam namreč 2 smeri 5b in mi nista prav nič všeč – saj nista težki, ampak silno neprijetni. Ko se premaknemo desno, pa se forma izboljša! 2 smeri 5c ter ena 30m 5b so tako uživantske, da je joj! Vsi se strinjamo, da danes pa ima da pade sajt kakšne 6-ke (razen Evgena, ki se je našutal v eni 7-ki in Tine, ki si je prav neprijetno potolkla koleno v eni zoprni smeri z oceno 6a). Še en premik v desno nam ponudi res lepe smeri – 6a ,kjer je vstopni bolder po mojem bolj 6a+, ter nekaj smeri v rangu 6a in 6b, ki jih Igor in Karmen suvereno sajtata; vsi ostali pa na pogled spležemo previsno uživancijo z oceno 6a+. Končno! Sem že dolgo čakal, da na pogled splezam smer, težjo od 5c. Tudi Milošu gre odlično. Sicer večino pleza na top rope, ampak prav tako spleza vse 5c in 6a+. Edinole ne more iz kože – še vedno namreč spregleda šalce, pa četudi mu ležijo pred nosom 🙂 Pa je dan spet okoli!

Sledi vožnja domov, vmes pa se v Kopru ustavimo še na večerji. Top vikend! Škoda, da še ostali člani tečaja niso mogli priti…

Fotke – klasika, na Picasi.

2 komentarja

  1. M   •  

    Hihi, glih včeraj sem jamrala Milošu, da nč ne napišeš – čeprav sem te vidla na fotkah.
    Mi pičimo v Limskega v soboto, upam, da ne bo megle in preveč ljudi.

  2. Duco   •  

    Verjetno prepozno, pa vendar – uživejte še za nas 🙂

    Glede objav pa ja, bila je suša… tale kvazi Bolonc me je čist preveč zaposlil. Fotke pa ravnokar prilagam, da bo še kej za videt.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja