Prvomajski oddih v Rovinju

Ker nisem imel namena celotne prvomajske počitnice posedati doma, smo se z Milošem, Tino, Igorjem in Karmen prav na hitro zmenili, da bi odšli plezat v Istro. Ker sta bila Tina in Miloš tam ravno kak vikend nazaj in sta se imela super, smo se odločili, da ponovimo celotno zadevo.

Tina, Miloš, Igor in Karmen so imeli  namem ostati do torka, sam pa sem planiral že v soboto iti nazaj (v nedeljo sem namreč moral cel dan pomagati Bricu pri uvajanju tečajnikov v večraztežajne smeri, plezali smo namreč v Ratitovcu), tako da smo šli ločeno. Tina in Miloš v avtodomu (ki ima popolnoma prenovljena vrata in štenge po incidentu na Norveškem), sam pa s črno strelo – mojim polotom.

V petek ne prerana ura (8:15 iz Reteč) ter nekaj prometnih nesreč na avtocesti pomenijo čas vožnje do Rovinja – čez 4 ure! Ko prispemo, se nam že kar malo mudi, tako da se hitro razpakiramo v kempu, kjer je okrog 1 še kar nekaj prostora, vendar se do večera vztrajno polni z gosti. Nato pa se zbašemo v moj avto ter se odpeljemo proti centru Rovinja, kjer se v bližini glavne hotelske rive nahaja tudi plezališče.

Vmes se ustavimo še v trgovini, da nabavimo malico, in moram priznati, da se Istra kar dobro razvija, saj so vsi hoteli, v katerih smo nekoč z atletskim klubom imeli priprave, povsem prenovljeni in o socialističnem slogu ni več (skorajda) ne duha ne sluha. Sam park v Rovinju pa je tako ali tako čeden; do plezališča človek potrebuje kakih 10 minut hoje po rtu z lepimi razgledi in puno sprehajalci ter kolesarji.

Ko prispemo v plezališče seveda nismo edini, tako da se počimo na kamnito polico nad spodnjim delom plezališča in v miru pomalicamo. Vmes, ko se bašemo s kruhom in jogurtom, za nami prispe (na srečo v zgornji del plezališča) ogromna skupina kakih 20 ljudi, in vsi se strinjamo, da je zgornji sektor za nas izgubljen. Zato se spustimo v spodnji sektor, kjer najprej podelamo nekaj smeri v levem delu, ki je lociran v sredu šumade. Nato pa se spravimo v nekoliko večji del, kjer veselo penjamo.

Temperatura je ravno pravšnja, toplo je, vetrič piha, skratka uživancija :). Z Milošem napadava neke vitamine (6b), nazadnje pa nas iz sektorja prežene skrajno neuravnovežena familija, kjer fotr konstantno špona hčerkico, da pleza nevemkoliko smeri. Ne bi o tem… Je pa kar prav, saj sva z Milošem čisto na tleh – ne moreva namreč splezati smeri z oceno 5b, ker se je nekje odlomil oprimek.

Ko prispemo v kamp, se takojci lotimo priprave za večerjo (no, tega se loti Tina), vmes pa prispeta še Igor in Karmen. Družba je popolna, dodobra se najemo, malo opravljamo folk, nato pa spat v avtodom. Navkljub toplim temperaturam čez dan se ponoči kar shladi in ni mi žal, da imam sabo toplo spalko in puhovko.

Zjutraj okoli 8 nas takoj po kavi trener Miloš spravi laufat, in po 15 minutah smo že vsi zadihani in nergajoči… ampak ko po pol ure prideš nazaj in špricneš pod tuš, je pa počutje naravnost zmagoslavno. Z veliko vnemo pozobamo zajtrk, kjer izstopa Igor, ki kombinira vse, kar je na mizi – poli salamo, kumarce, ribe z zelenjavo in nutelo.

Medtem ko se mastimo, prispejo tudi Hafnerji, in ekipa za plezati se še malo dopolni. Na hitro razpostavijo šotore, nato pa se po tehtnem (a povsem zgrešenem) premisleku odločimo, da ta dan gremo plezat v Limski kanal: sektor Horoskop. Nihče očitno ni prebral vodnička, kjer piše, da je to edini sektor v Limskem kanalu, ki je CEL dan na soncu.

No, že ko prispemo do tja, nam je jasno, da bo dan vroč; ko prispemo v sektor se dva Kranjčana ravno odpravljata v previsni sektor 5 minut prej, kjer je vsaj malo sence. Sonce ga tako nažiga, da smo vsi pasivni, in sam splezam le 3 smeri, od tega eno 6b, eno 5a in eno 6a+ na tehniko. Tudi drugim gre slabo, in izkupiček dneva je le požgana koža, suho grlo in generalna uničenost :). Vsekakor sektor le za zimske mesece, pa tudi za takrat… mene osebno ni preveč prepričal.

Nazajgrede se tako ustavimo v Mercatorju, kjer se nabavi čevapčičov in kar nekaj banjic sladoleda, da bomo v kempu siti in zadovoljni. Mene ostali prepričajo, naj ne grem takoj domov temveč z njimi pojem še čevapčiče. Nazadnje se stvar izteče tako, da sam težim 2 uri, da se spravimo pripravljat žar, in do 7 zvečer sem ravno sit in lahko grem domov. Ostali pa ostajajo tam še en oz. 3 dni.

Ob pol 10 sem doma, ob 10 pa že na kolegovi žurki. No, skoraj sem pozabil – na hrvaškem (sigurno :P) nabijem šrauf in guma na avtomobilu se mi suvereno spusti do tal. Jej jej, ne morš s takmule v EU no!

Super vikend, samo soboto smo malo zajebali, bi se dalo malo več poplezat… ah, kaj češ, pa drugič :). Fotke pa so na Picasi.

2 komentarja

  1. M   •  

    ☺ upam, da se je izplačalo it domov ☺ pivo je v soboto po tisti vročini RES sedlo.
    Sicer pa si zamudil nedeljski obisk – T je splezala Mrav v Rovinju, M pa nismo prepričali :o. Bom poslala fotke.

  2. Duco   •  

    Ja, sem slišal za drzno dejanje 🙂 Se priporočam za fotke ja!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja