Smer Humar-Škarja v JV steni Planjave

Ojej! Že cel teden nismo plezali, pa je bilo takoj treba to popraviti. Tokrat smo se odločili, da gremo za razliko od prejšnjič plezat v Kamniško-Savinjske Alpe. Ekipa je bila enaka kot je zadnje čase vedno – fantastičnih pet, a.k.a. Janez, Maja, Miloš, Jernej in jaz.

Tokrat se za razliko od prejšnjič dobimo kar v Škofji Loki, saj nas bo pot vodila proti Kamniku in Kamniški Bistrici, tako da štartamo ob pol 5 zjutraj v Škofji Loki. Sledi kakšna ura vožnje do Kamnika, nato pa z Janezovim avtom zagrizemo v breg nad Kamniško Bistrico. Vreme sicer ni najbolj obetavno, saj je celotna Planjava v oblakih, ampak se ne sekiramo preveč, saj dežja ni napovedanega, oblaki pa naj bi se do popoldneva razčistili.
Z avtom pridemo skoraj do konca gozdne ceste, nakar sledi opremljanje in nizki štart. Sledimo markirani poti za Repov kot in počasi se vzpenjamo proti Srebrnemu sedlu. Še enkrat več nam ni žal, da smo zgodaj zjutraj šli v hribe, saj je Repov kot prav luštna dolinica, kjer nas na levo spremljajo spodnje ravni Planjave, na desno pa se kar kmalu v zrak poženejo ostri vršiči grebena Zeleniških špic.

Pot je na trenutke kar strma in na enem koncu nekoliko odplažena (zemeljski plaz), vendar te na vrhu nagradi s čudovitimi vodno oblikovanimi tolmunčki, saj po dolini navzdol teče potoček. Tudi voda ni pretirano mrzla, tako da bi se prav lahko tam ustavil za kako uro in namakal noge.

No, nam se mudi naprej, in nazadnje le dosežemo vstop v smer. Smer Humar-Škarja definitivno, kot pravi Mihelič v svoji knjigi, sledi najbolj logičnim prehodom v ostenju. Tako se opremimo ter kar nenavezani splezamo 1-2 raztežaja v levo po poševni rampi (I-II). Nekje na sredini te rampe (če bi nadaljeval, bi pomojem lahko po logičnih prehodih prispel do vrha Planjave brez težjih mest) se naša smer odcepi navzgor v desno, in tukaj se navežemo.

Spet imamo “smolo” z vremenom, saj je oblačno, in tokrat nas v prvih dveh raztežajih dejansko zebe, saj je skala mrzla, veter pa neusmiljeno piha. No, če bi sijalo sonce, bi se sigurno pritoževali, da je vroče, tako da se nekako sprijaznimo z mrazom.

Drugi raztežaj nekako sledi stebru navzgor; v tretjem raztežaju pa nas pričaka nekoliko krušljiva prečka, ki se nato usmeri naravnost navzgor čez majhen previs (V-). Zadeva ni tako težka, vendar je previs povsem moker, tako da imata Jernej in Janez, ki plezata naprej, kar delo. Nato sledi izravnava v smeri (I), nato pa že prispemo pod najlepši raztežaj.

V sredini stene se namreč pne čudovita, globoko spodjedena zajeda (IV+), ki je dolga praktično celoten raztežaj (40-50m). V naše hrbte posveti še sonce, in komaj čakamo, da gremo plezat. Sicer je ves levi del zajede moker, vendar se vsi strinjamo, da je bilo z izjemo mesta ali dveh (kjer je bilo potrebno stopiti na moker stop) plezanje uživancija. Zajeda je prav tako tudi odlično varovana (klini), vtaknili pa smo še kakega metulja. Navkljub temu se Miloš naveže na del dvojčka od Maje in Janeza – pač čisto preventivno, zakaj bi reskirali, če je mokro.

Sledi še en lažji del (rampa v desno, I-II), nato pa še zadnji raztežaj, kjer se plezalcu ponudita dve opciji – kamin (IV-), ki je bil v našem primeru moker, kot da bi po njem tekel slap, ter zajeda/steber na desno (IV+). Tako z Janezom napeljeva še zadnji raztežaj, kjer seveda ubereva suho varianto. Na izstopu iz smeri nas pričaka manjše melišče ter nizka oblačnost, tako da se malo podpremo, nato pa kar hitro sestopimo na markirano pot na Srebrno sedlo. Za trenutek se med oblaki zagleda tudi planina Korošica ter Lučki dedec, nato pa se pogled spet zapre.

Sestop se nam nekoliko bolj vleče kot zadnjič v Beli vodi, saj je pot na trenutke kar strma, do gozdne meje pa poteka tudi po sitnem platastem svetu, kjer je naložen grušč.

Nazajgrede gremo še v Kamnik na sladoled, nato pa domov!


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja