Na friko.si je sredi tedna prav iznenada priletela novica, da je Davo Karničar plezal Teranovo smer in da je za dane vremenske razmere super narejena. Sam sem v četrtek ravno “fural safr”, ker sem skenslal povabilo na Mojstrovko, tako da sem hitro začel najedati, če bi kdo v petek šel preverit razmere nad Jezersko.
Jože je bil takoj za, medtem, ko se je Matej še nekaj upiral (kao, da mora popravit avto), a ne za dolgo. Prav tako se javi Jure, Matej pa najde še Anjo, ki ji omeni, da “gremo samo malo hodit v hribe”. Hehe, no sej hvala bogu, ker če ne ne bi šla z nami :).
Štartamo ob 6 iz Kranja, nakar nas Jure s svojo makino zapelje kar do parkirišča malo pred tovorno žičnico v Ravenski kočni nad Zg. Jezerskim. Tam nas prehitita 2 avtomobila, tako da vemo, da v smeri ne bomo sami. Hitro se napravimo in zagrizemo v breg.
Ko se začnemo vzpenjati po snežiščih proti vstopu v smer, je situacija občutno drugačna kot prejšnji teden. Sneg je dobro predelan, tako da hoja ni noben problem. Ledinska slapova zgledata za silo narejena, prav tako pa tudi grapa med Babo in Ledinskim vrhom. Zato pa je na drugi strani doline prava revščina, saj je Sinji slap povsem suh (tista vmesna rampa zgleda povsem skalnata), slovita Vikijeva sveča pa je ravno tako nekajmeterski smrkelj čez oranžen previs. No, Teranova dejansko zgleda splažena in bela, tako da se prav veselimo.
Ko prispemo do plazovine pod Teranovo smerjo, nam srce kar zaigra, saj je plazovina dokončno predelana (zbita u nulo), in ob vzpenjanju občudujemo zanimive toboganaste tvorbe, ki jih je ustvaril plaz, ko je mlel navzdol po pobočju. Je pa snega relativno malo, tudi v Žrelu namreč na večih mestih ven gleda skala, prav tako je večino jeklenic ravno malo nad snegom.
Razdelimo se v 2 navezi – v prvi bova jaz in Jože, medtem ko bojo v 2. navezi Anja, Jure in Matej. Ker je Anja prvič v taki smeri, je bolj pametno, da je zraven Jure, da preverja, da ne bo kej narobe :). In že zagrizem v prvi raztežaj! Po direktni liniji Teranove smeri je zelo tanek led, zato rajši (kot predhodniki) splezam prečko v desno, nakar se po debelem snežnem jeziku vzpnem do dolžine vrvi. Razmere: za vriskat! Tak trd stiropor, da stroji primejo ob najmanjšem zamahu… Edin problem je nato štant, saj ga je v takem zbitem snegu težko narediti. Tako štantam kar na okle v zbit sneg, saj je led pretanek tudi za 13cm šraufe. Ostali so hitro za mano, nakar Jožetu pripade naslednji raztežaj, kjer spleza na konce kar tanko prečko v levo nazaj v linijo smeri (ob skali). Tam se potolaži, saj se lahko prvič vpne v štant v smeri iz 2 klinov.
Naslednji raztežaj napeljujem jaz, in ga malo zabluzim, saj štantam kar po kakih 15m vrvi, ko prispem na udoben štant v manjši “votlinici”. V glavi sem imel, da je od tega štanta do konca rampe ravno 1 raztežaj; no, izkaže se, da bi lahko potegnil raztežaj vsaj še 15m do naslednjega nabitega štanta. Vmes nas prehiti naveza 2 GRS-jevcev iz Jezerskega, ki prav tako vriskata nad razmerami.
Zadnji raztežaj v rampi tako napelje Jože, in v tem raztežaju (kot ponavadi) pridejo do izraza kratki ledni vijaki, saj je led dovolj debel, tako da Jože na sigurno zašraufa kar 3 (ali 4). Ko plezam za njem, se že kar dobro rukam, saj meča niso vajena snežne/ledne plezarije. Ampak ajde, za prvič v sezoni je to za pričakovati.
Naslednji raztežaj je grapa, kjer z Jožetom kar na štajerca splezava do štanta pod naslednjim skokom. No, tukaj je štant zanimiv, saj Jože in eden iz predhodne naveze uredita štant tako, da se usedeta v snežno jamo. Originalni štant iz smeri je namreč kake 3-4m nad nami (klin v skali), kar da misliti, koliko malo snega je letos v smeri.
Skok v grapi splezam naprej jaz, in potrebuje kar nežno roko, pri čemer prav tako plezam nekoliko bolj v desno, saj je v direktni vpadnici smeri led izredno tanek (kak cm ledu na platasto skalo). Se pa da po desni lepo obvoziti v vsaj približno debelejši sneg. Kot poprej je varovanje bolj improvizorično, in dobro mi uspe zavrtati le 1 kratek ledni vijak. Sicer pa so tudi do sem razmere božanske, sneg je napopan na skalo in drži kot pribito. Nekje v tem delu iz zgornjih predelov Debelega Hrbta pridrvi še en (ne prvi, a sigurno največji) pršni plaz, in Jože hitro kolne, da mu je vse premočilo :).
Uredim sidrišče na cepina in šrauf, in Jože je hitro pri meni. Spleza še raztežaj po grapi do sredine prečke, ki letos prav tako poteka nekaj metrov nižje, kot ponavadi. To opazim tudi jaz, ko zadnji del prečke plezam naprej, in nekaj metrov nad seboj gledam kline :). Ampak se da prečko lepo splezati, je tudi shojena, sicer pa malo zahakljaš za skalo. Na koncu te pa itak pričaka štant na 2 svedrovcih, in smeri je konec :).
Z Jožetom odkrijeva, da sva kar dobro zdelana. Za prvo resno zimsko plezarijo je bil uvod res fantastičen, saj so bile razmere res odlične. Se pa zna zgoditi, da za ponavljalce ne bodo, saj je na mestih sneg/led res tenak, in ga znajo sledeče naveze dobro zrudariti ven. Ritensko splezava na snežišče nad Kranjsko kočo, se tam razveževa, nato pa hitro pičiva proti Kranjski koči. Prvič v dnevu naletiva na malenkostno kložast sneg, ampak je zadeva varna, saj je večino že splaženo. Malo pod kočo med borovci vrževa rukzake dol in si privoščiva čaj. Nato še kakih 20 minut čakava drugo navezo, nakar začnemo sestopati nazaj v dolino. Po trdi plazovini pridemo do vstopa v Žrelo, kjer (začuda!) klopca gleda ven iz snega, čeprav je 2 metra od nje pošastno velika zbita plazovina. V Žrelu so razmere podobne kot v Teranovi, stiropor, vendar se zaradi skalnih odstavkov vmes ter varnosti rajši odločimo za abzajl, tako da okrog jeklenice (ki gleda ven) vržemo štrika in se poabzajlamo. Nato ritensko splezamo še kakih 10m stiroporja, in že smo nazaj na vstopu v Teranovo smer.
Robo dol, čaj ven, čokolado ven, in čakat še Jureta, Mateja in Anjo. Slednji damo roko, saj se je za prvo plezarijo izkazala odlično, in je že rekla, da “ni bilo nič hudega”. Morm pa mal pokarati Brica, da jih tudi v tečaju športnega plezanja ni naučil abzajlati z varovanjem (prusik/enzio), tako da smo jo morali naučiti kar na licu mesta. Ja nič, jo bomo še kdaj vzeli sabo, če ne drugega bo Mato naredil kakšno lepo sliko več, da ne bomo skoz sami desci :).
Sledi še vožnja domov, kjer se dolina Kokre vleče kot ponavadi. Hvala vsem za družbo, Juretu pa za prevoz. Mislim, da je bila otvoritev sezone več kot odlična :).