Komuna Ailefroide

Za konec najinega dopusta sva si z Maretom zaželela nekaj bolj sproščujočega oz. lahkotnega. Ailefroide, dolina blizu križarskega mesteca Briancon, je izpolnjevala vse pogoje. Vodniček je obljubljal številne večraztežajne smeri vseh težavnosti v bližini kempa.

IMG_6180.jpg IMG_6182.jpg IMG_6186.jpg

Ko se po vožnji čez Dauphnejo pripeljeva do vstopa v kemp Ailefroide, sva kar malo zaprepadena – kemp je res gromozanski in vidi se, da se nekatere skupine plezalcev/kolesarjev/kajakašev/gornikov/bolderašev/younameit vsako leto vračajo na isti place, saj ima folk postavljene ograje, vrvi, celo šanke. Kemp je, kot se za Francijo spodobi, poceni, in kmalu najdeva umirjen kos zelenice za najino Quechuo. Prvi dan si vzameva frej, in bolj kot ne raziskujeva okolico ter si privoščiva malo daljši spanec. Med sprehodom po kempu naletiva na Celjsko registracijo, in kasneje srečava Petro, Bizjaka in še dva kolega, ki so se naveličali Ceusa in prišli crushat v okoliška plezališča. Izveva, da ima samo okolica Briancona svoj plezalski vodniček, debel kot celotni vodniček za Slovenijo, ter da najdeš vse vrste plezališč – granit, gnajs, apnenec ter celo peščenjak :O.

IMG_6187.jpg IMG_6190.jpg IMG_6191.jpg

Drugi dan, sončno soboto, se usmeriva v klasiko območja, Palavar les Flots (5b, 430m). Pričakujoč velikansko gužvo ter neumorno sonce, vstaneva že ob 6., vendar sva navkljub temu pod steno druga, za angleško navezo. Sama smer naju ni navdušila – navrtana je zelo na gosto, sicer pa ponuja kar malo posiljeno, večinoma lahkotno plezanje po drobljivem gnajsu. Razgledi nad kempom so sicer lepi, vendar tiste prave izkušnje hribovskega plezanja pač ni. Predstavljajte si Paklenico na steroidih (po količini ljudi, ter količini svedrovcev!), in dobite Ailefroide. Nekje okrog 11. ure se tako na vrhu smeri znajdemo tri naveze – slovenska, angleška in španska. Prva abzajlata Angleža, ki pa žal zgrešita abzajl pisto, in zalutata v našodrano grapo, kjer sama urejata sidrišča za spust. Nama uspe najti (sicer kar dobro skrite) štante za abzajl, in po uri abzajlanja po žgočem soncu si oddahneva na meliščih pod steno.

IMG_6196.jpg IMG_6203.jpg IMG_6205.jpg

Ko prisopihava nazaj v kemp, zaslišiva zvoke helikopterja, in kar malo zaprepadeno gledava, kako se reševalec spusti direktno v območje najine abzajl piste – kasneje izveva, da si je punca iz angleške naveze pri abzajlu nekako zlomila nogo. Uff, pa ravno 2 dni nazaj sta začela z dopustom :/.

IMG_6208.jpg IMG_6217.jpg IMG_6224.jpg

Najin dopust se je z Ailefroide-om končal, saj sva naslednji dan pospravila šotor, spila poslovilni kofe s slovensko klapo, ter se odpeljala nazaj proti Sloveniji. Ailefroide me je kar malo razočaral – območje je sicer NORO, ponuja vse vrste zabave, športno plezanje, večraztežajke, bolderiranje, osvajanje visokih hribov & ledenikov, kolesarjenje, kanjoning, vodne športe, in še in še. Vendar je gužva v dolini enostavno prevelika. Malo mi je žal, da nisva pomolila nosu v daljše smeri v granitu (ki so ravno tako opisane v vodničku, ki sva ga imela), kjer je dostopa nekoliko več in prepričan sem, da tam ni take gužve :).

No, da ne bo slabe reklame – območje Dauphneje je name naredilo velik vtis, in absolutno si želim priti nazaj ter raziskati hribovske smeri v granitu, pa tudi visoke ture, saj področje kar mrgoli pod težo tritisočakov. Za razliko od Chamonix-ja in Švice je življenje tu cenejše (kempi, hrana), vreme lepše (pogosto, ko je osrednji del Centralnih Alp v ciklonu, je tukaj sonce), hribi pa iz druge dimenzije kot preostanek centralnih Alp (predstavljajte si kombinacijo Kanade, Evropskih Alp in Korzike, pa dobite nekakšno predstavo).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja