Z Maticem sva prejšnji teden iskala razmere nad Vršičem. Že odkar sem nekoč naletel na utrinek o zimski ponovitvi Deržaj-Šlibar od Polija in Boštjana, sem imel to smer “zamerkano” za zimski vzpon. Množične objave in fotografije smučarjev z Mojstrovk proti Prisojniku v teh dneh so dale slutiti, da bi znale biti v steni dobre razmere, in tako sva šla pogledat.
Po udobnem dostopu – težko najdeš boljšega v naših hribih – si že na snežiščih pod steno natikava dereze, saj je sneg trd kot beton. Sam se oziram proti skalnemu (kopnemu) vstopu v smer Deržaj-Šlibar, Matic pa pravi, če bi šla pogledat “za ovinek”, če je tam kaj boljša snežna razmera.
In res, po nekakšnem kotu, pod oranžnimi odlomi, ugledava lep, zasnežen štrajfen, ki naju brez pomislekov prepriča, da nadaljujeva. Nekaj časa štamfava po vedno bolj strmem snežišču, naveževa pa se pod prvim nekoliko bolj strmim skokom. Prvi raztežaj ponudi dobro ogrevanje, in znajdeva se pod velikansko votlino v sredini stene. Drugi, ključni raztežaj spodnjega dela smeri Matic spleza po lepem, strmem snežnem jeziku, ki v dveh skokih prelisiči steno levo od votline. Po polnih 60 metrih, in dveh lednih vijakih, mu sledim v lažji svet. Sledi še nekaj lažjih raztežajev, ki pod strmimi stenami sledijo nekakšnih rampam proti levi, v nekakšno grapo v sredini stene. Tam najdeva razkošno jamo, kjer si privoščiva čas za malico.
V nadaljevanju se usmeriva proti originalnem izstopu smeri Deržaj-Šlibar, ki nama od spodaj izgleda fantastično – na plato napopan sneg. Žal je upov na “škripavec” konec takoj, ko Matic prvič zamahne s cepinom v nekaj centimetrov debel snežni oklep. Z vetrom na skale naliman sneg ne bo držal najine teže…
Zaradi tega naju zadnje dva raztežaja nekoliko upočasnita, saj bolj “na slepo” in po polžje rineva navzgor proti robu stene. Možnosti varovanja so skope, dobra stvar pa je, da je celotna plata, po kateri plezava, vseeno na notri. Dodatna dobra stvar je tudi, da Matic v predzadnji raztežaj (po intenzivnem prepričevanju z moje strani 🙂 ) le vzame dva velika heksa, ki sta potem ključna, da z njima lahko uredi zadnje sidrišče.
Smer zaključiva na majhnem “sedelcu” pod vrhom Kraja sten. Vesela, da sva našla tako lepo linijo, si na toplem popoldanskem soncu pred sestopom privoščiva malico in analizo. Moram reči, da si sam, navkljub dolgoletnem ukvarjanju z alpinizmom, precej redko zares upam iti odprte glave v neznano “pogledati, kaj bo”. Mi pa to največkrat uspe ravno z Maticem. Tako da, hvala ti Matic! Hvaležen sem, da si imel ta dan željo po raziskovanju 🙂 .
Sestop v zahajajočem popoldanskem soncu opraviva nekje v območju grebenske poti na Prisank. Po strmih snežiščih je potrebno biti kar zbran, dokler ne doseževa manj strmega terena. Pri avtu sva ravno, ko sonce zaide za goro!
Z Maticem Jezerškom sva 4.2.2025 plezala nekakšno varianto Spominske smeri Marka Skorenjška (vstop), prehodov desno od letnih smeri Loti in Potepinka, in Deržaj-Šlibar. V trenutnih razmerah je najina ocena: III, 3, 85st. / 45-60st, M4, 500 m.
p.s. Desno od kraja, kjer sva vstopila v smer, poteka čez izredno strmo steno za kar zajeten raztežaj dolg debel, širok snežni jezik – glej zadnjih nekaj slik v galeriji. Ne vem, če sva pojedla dovolj žgancev za kaj takega, morda pa zamika koga drugega?
Galerija slik
