Plezanje po zaledenelem slapu Peričnik

Za petek sva se z Evo zmenila za ledno plezanje, in vse je teklo kot po maslu – dopust je bil najavljen, napoved je bila do -15 stopinj Celzija v dolini, sam pa sem tudi v glavi začel naštevati slapove, ki so letos odlično narejeni, pa bi jih šla lahko plezat – od Zajzere, Trente, Zadnje Trente pa do Tamarja. Fast-forward v torek zvečer, ko z Mihom v soju čelk odplezava Luciferja, in kar naenkrat je baje v igri za petek eden najbolj znanih slapov pri nas – Peričnik (WI5). Seveda sem slišal, da je slap dobro narejen, saj ga je splezalo nekaj plezalcev svetovnega kova...
Continue reading...

Aiguille Dibona, Voie Madier/direktna smer v južni steni

Ko se človek pripelje v gorsko dolino La Berarde, se počuti, kot da bi se znašel na drugem planetu. Ozka cesta se vije po strmih, sem in tja z balvani posajenih travnatih pobočjih, ter sem in tja skozi kako od boga pozabljeno vasico, kjer je še največji objekt običajno vaški britof. Ko sva se pripeljala, je bilo zgodaj popoldne, in sonce je dobesedno pripekalo v najino prisojno stran doline, po kateri se vije cesta. Modra, turkizna ledeniška reka je ostajala vedno bolj daleč pod nama, na dnu doline, saj naju je cesta v konstantnem vzpenjanju vodila višje in višje. Daleč...
Continue reading...

Greben Aonach Eagach

Po dnevu res obupnega vremena se nam zopet nasmehne sreča – za četrtek vremenoslovci ponovno obetajo lepše vreme. Ker je nametalo nekaj novega snega, si nismo čisto na jasnem, kam bi ta dan zaradi vprašljivih razmer šli – dokler Miloš ne predlaga grebena Aonach Eagach, ki mu ga je nekaj dni poprej na vrhu Ben Nevisa toplo priporočil poljski sonarodnjak iz Edinburgha. Grebena je za dobrih 5 kilometrov, dviga pa se direktno nad magistralno cesto, ki teče skozi Glen Coe. Takoj smo vsi zagreti, saj se nam je ledeniška dolina Glen Coe ob prihodu na Škotsko s svojo lepoto res vtisnila v spomin! Vožnja nam tokrat...
Continue reading...

Breithorn & Gran Paradiso

Pa je končno napočil čas za poletni dopust! Z Jakom in Mihom smo se praktično pol leta dogovarjali, da bi želeli skočiti na Matterhorn, in nazadnje je prevladovala razumna postavka, da se nanj povzpnemo po italijanskem grebenu Liongrat, ki vsebuje noč na neoskrbovanem bivaku in je tako precej cenejši, hkrati pa bolj samoten kot ekstremno popularna alternativa, greben Hornligrat, ki štarta iz mondenega Zermatta v Švici. Navkljub dejstvu, da smo datum določili že kar nekaj mesecev vnaprej, kar za take stvari ni ravno najbolje, se nam nasmehne sreča: na Matterhornu so razmere idealne (beri: greben je popolnoma kopen), in z velikim veseljem...
Continue reading...

Narodni park Mt Cook

(opozorilo: objava vsebuje neizmerno količino slik Mt. Cooka, šibkejšim odsvetujem ogled) Med žmurjenjem v Wanaki sem vztrajno spremljal vremensko napoved za narodni park Aoraki/Mt. Cook. Moje potovanje se nekako bliža koncu, in ena stvari, ki sem jih definitivno želel videti, preden zapustim deželo, je visokogorsko osrčje južnih alp, narodni park Mt. Cook z istoimenskim vršacom. No, po nekaj dneh se mi je nasmenhila sreča, saj se je vreme stabiliziralo, in prav zagreto sem zapustil Wanako in se usmeril proti jezeru Pukaki, ki predstavlja vstopno točko za goro Aoraki/Mt. Cook. Že ko sem prispel do obal jezera Pukaki, sem ga zagledal....
Continue reading...