Ratitovec – Drzni Let

Nazadnje, ko sem plezal smer Drzni let v Ratitovcu (6b, 5 raztežajev), sem samemu sebi obljubil, da bom to smer prišel splezat prosto. Če boste šli brati prispevek, boste odkrili, da sem ponovni obisk napovedoval še isto leto. Kar ne morem verjeti, da sem potreboval 5 let, da sem končno izpolnil obljubo! Sicer sva z Evo že lani konec poletja sopihala pod steno, vendar so nama vzpon preprečili nevihtni oblaki, tako da sva se morala zadovoljiti s flancati v koči. No, tokrat nama je bilo vreme končno pisano na kožo, in po mučnem dostopu (vsaj zame – v zadnjem mesecu mi je izpuhtela vsa hribovska kondicija…) se končno znajdeva pod smerjo. Temperature so ravno pravšnje, skala suha kot poper (kar tukaj ni pravilo, saj se stena precej časa po deževju suši), edinole pričakovanja so visoka. Po petih letih je namreč v moji glavi težavnost prvega raztežaja zrasla tja nekam v nebo…

IMG_1003.jpg IMG_1005.jpg IMG_1011.jpg IMG_1014.jpg IMG_1018.jpg

Med brnenjem os, mušic (ter klopov!) se napraviva, in čas je za akcijo! Ko zaplezam v prvi raztežaj, imam kar malo treme, saj se z Evo obadva zavedava, da je le-ta ključ do proste ponovitve smeri; kot se verjetno vsi strinjate, so prvi raztežaji vedno problematični, sploh pa, če so previsni z oceno 6b! Zberem se, poštudiram gibe, in kar naenkrat sem čez previsen detajl in na sidrišču. Wohooo! Noge se rukajo, roke so primerno navite, ampak važno je, da je detajl premagan :). Eva mi sledi mnogo bolj suvereno, in v previsnem detajlu pod sidriščem si mirno otresa in “mokca” roke, kot da ne bi bilo tam nič težko…

IMG_1022.jpg IMG_1024.jpg IMG_1027.jpg IMG_1036.jpg IMG_1037.jpg

Smer se nadaljuje po 6a prečnici, ki je prav simpatična; po incidentu, kjer izgubim vrečko za magnezij (pa se le-ta srečno zatakne za drevo 2 metra nižje), naju čaka še lažji cug po ploščah, nato pa se Eva zapodi v drugi težaven raztežaj, ki je po nekaterih virih ocenjen celo s 6b+. No, Eva opravi z raztežajem tako, kot se zagre, in ko plezam za njo, se spomnim, zakaj mi je bil že 5 let nazaj ta raztežaj tako všeč. Začne se s pravo hribovsko zajedo, kjer z dobro tehniko vse narediš z nogami, konča pa tudi s hribovskim (beri: podrtim) previsom, kjer se je potrebno kar dodobra stegniti, da dosežeš rešilen grif na vrhu.

IMG_1039.jpg IMG_1043.jpg IMG_1048.jpg IMG_1052.jpg IMG_1056.jpg

Zadnji raztežaj, tehnično prečko po plati, sem imel v spominu kot “izi-pizi”. Kako se stvari spremenijo! Tokrat me noče in noče spustiti mimo, saj se je lotevam na napačen način (plezam preveč visoko). Toda trmast sem dovolj, da poskušam, in v tretjem poskusu pridem na grife in stope tako, kot je treba, in dosežem lažji, vendar podrt svet na desni. Še kakih 20m neprijetnega plezanja po majavih skalah in strmih travah, in že stojim pri vpisni knjižici. Eva rabi kar nekaj časa, da prepleza zoprn naložen svet, toda važno je, da sva na vrhu! Navdušenje je na vrhuncu, saj sva obadva smer zmogla prosto, kar je bil pravzaprav prvotni plan, vendar sva bila kar nekoliko skeptična, da ga bova dosegla. Nekako sva si mislila, da bova danes naštudirala gibe, nato pa bo potreben vsaj še en obisk…

IMG_1060.jpg IMG_1062.jpg IMG_1069.jpg IMG_1074.jpg IMG_1077.jpg

Malo sva vedela, da naju čaka še detajl celotne smeri! Kovinsko škatlo, kjer se nahaja vpisna knjižica, je nekdo tako močno zaprl, da potrebujeva 15 minut “rahljanja” in (skoraj) vandaliziranja, da jo odpreva. Vmes se morava celo zamenjati, ker naju našuta :). No, nazadnje je knjižica le zunaj, in vpiševa se na seznam med same lokalne plezalske legende :).

IMG_1081.jpg IMG_1083.jpg IMG_1084.jpg IMG_1086.jpg

Dobra stvar Ratitovca je, da greš nazajgrede mimo koče, kjer pa sva razočarana, saj jim od kosila ni ostalo ničesar, in zadovoljiti se morava le s flancati, radlerjem in kofetom. No ja, sej se res bliža sezona kopalk…