Kmalu po dopustovanju sem si zaželel ponovno “pošlatati” slovensko skalo. Poslužbenih, krajših smeri z malo dostopa v Sloveniji ni ravno v izobilju, sploh če iz Ljubljane štartaš okrog 4. ure popoldan. No, nekaj se jih vseeno najde, in eno izmed njih sem imel že nekaj časa na seznamu želja. Smer Smrketa (VI+, 150m) je navrtana smer v vzhodnem ostenju Begunjske Vrtače, v področju t.i. Bornovih tunelov. 10 minut dostopa in pa (bojda, tako sem slišal od kolegov) precej začinjen detajl je pač nekaj, čemur se delavni plezalci ne moremo upreti.
Seveda sem za tako turo moral s seboj vzeti lokalnega plezalca iz Tržiča. Z Mihom že od zimske Sappade nisva plezala skupaj. Miha mi sicer omeni, da bolj malo pleza, ampak je vseeno takoj za akcijo, in spotoma ga poberem v Kranju, nato pa naprej proti Ljubelju! Za dostopanje pod smeri v Begunjski Vrtači je najbolje, če človek parkira kar ob cesti ob vznožji melišč pod samo steno. Melišča so za hojo navzgor precej neprijetna, vendar je dostop res tako kratek, da je steni to oproščeno. Z Mihom se pod steno napraviva v plezalke, spogledava, ter kar nenavezana splezava cca. prve 2 raztežaja smeri (ki nosita oceno nekje okrog III). Tako se na vrv priveževa šele ob oknu v Bornovih tunelih, kjer naju z začudenjem opazuje skupina hrvaških pohodnikov.
Na pas si namečem komplete in ta velikega frenda (BD #3 ali #4, sem že pozabil), pri katerem je vztrajal Miha (baje, da prav pride v detajlu smeri), ter se zapodim v vertikalo. Sprva je plezarija položna in lepa, dokler se ne znajdem pod strmo poko, ki je vidna že iz ceste, in po kateri gre najina smer. Prvih nekaj metrov je krasnih, nato pa se začne prava borba za življenje! Zajeda je klocasta, stopov pa sem in tja popolnoma zmanjka; še dobro, da mi nekje v sredini uspe zatlačiti nogo, da lahko vsaj malo odpočijem roke. Po nekaj delikatnih gibih sem končno na vrhu poči, srečen, da sem se boril, in navit v roke kot v “6a” že dolgo nisem bil. Seveda nisem nikjer vtaknil ta velikega frenda :).
Medtem, ko visim v štantu in Miha pleza za menoj – in nekje vmes v detajlu izvede imitacijo visečega pršuta 🙂 – zaslišim precej znane glasove na desni iz Šentanske smeri. Še enkrat dobro pogledam in odkrijem, da sta v sosednji smeri kolega s ferajna, Klemen in Urban. Izmenjamo si nekaj stavkov (in se zmenimo, da se dobimo v Irishu na pivu), nato pa je Miha pri meni in že zdirja v zadnji raztežaj. To je problem teh kratkih smeri, komaj začneš plezati, pa je konec zabave. No, zadnji raztežaj je resnici na ljubo prav simpatičen, in ko se pregoljufava čez kar tehnično ploščo (ki pa je precej lažja od poke spodaj) sva že na vrhu smeri v klasični podrtiji ala slovenski hribi. Sestopna stezica naju vodi nazaj do planinske poti, in ko izstopiva iz Bornovih tunelov, ravno do naju priabzajlata Klemen in Urban.
Skupaj smo v nekaj minutah nazaj pri avtih (sestopi po meliščih, sej veste), in s Klemenom in Mihom dan zaključimo v Irishu na pivu.
Galerija slik
