Beljaški stolp – Via Weiss

Po sobotni epopeji v severni steni Grintovca smo bili za nedeljo s klasično trojico – Eva, Matjaž, moja malenkost – zopet zmenjeni za izlet v hribe. Moj pogoj je bil preprost: ne prezgoden štart, ter “lahkotna, ne preveč težavna tura”. O Beljaškem stolpu nad kočo Corsi sem slišal že veliko lepih besed, in tako je bila izbira ture kot na dlani. Zjutraj me ob budilki pričaka sms od Matjaža, da se turi odpoveduje, in z Evo sva hitro zedinjena, da se morava imeti ekstra fino, da se bo Matjažu čim večji del sončne nedelje pošteno kolcalo :).

IMG_3340.jpg IMG_3343.jpg IMG_3344.jpg

Že med vožnjo do parkirišča za Viško planino nama postane jasno, da naju čaka fantastičen jesenski dan. Lepote se začnejo že v zgornjesavski dolini, kjer med srebanjem Petrol kofeta skozi okno zreva v oranžen jesenski gozd, trajajo pa vse tja do bregov Rabeljskega jezera, ki je končno dočakalo svoj izvensezonski mir; nobenega turista ni več, ki bi ob obali kričal na otroke, čakal v vrsti za pedolino ali kako drugače vznemirjal gladino jezera.

IMG_3346.jpg IMG_3347.jpg IMG_3359.jpg IMG_3367.jpg IMG_3375.jpg

Pot naju sprva pelje po sicer asfaltirani, vendar krepko strmi cesti do Viške planine. Skozi redke liste jesenskega gozda svetijo sončni žarki, ki (tako upava) obetajo topel in sončen dan. Nekaj oblakov se sicer še podi naokrog, vendar se nad Viško planino oblaki toliko raztrgajo, da vsaj približno zagledava najin ogledan cilj. Strma markirana pot proti koči Corsi je hitro za nama, in po tisti lepi, izpostavljeni prečki se znajdeva 5 minut pod vstopom v smer – ravno, ko se oblaki razkadijo!

IMG_3384.jpg IMG_3388.jpg IMG_3391.jpg IMG_3395.jpg IMG_3399.jpg

Prva dva raztežaja smeri Via Weiss (IV/5b, 350m) plezava po nekakšni vstopni varianti (tako ali tako vsi plezajo tukaj), ki je navrtana in ponuja res krasno plezarijo tja do ocene 5a/5b. Nato se začne klasična smer, ki nikjer ne preseže IV težavnostne stopnje. V raztežajih nad kočo Corsi maksimalno uživava (vmes je en raztežaj šodra, ki ga “po štajersko” nekoliko potegneva), ko pa doseževa vršni greben, naju mrzel severni veter hitro spomni, da je zima za ovinkom. No, ker nisva priplavala po župi, se zavijeva v puhovke, in nedolgo za tem stojiva na vrhu Beljaškega stolpa in radostno gledava na drugo stran, proti Poliškim špikom. Smer je bila obema zelo simpatična, in strinjava se, da je koča Corsi res dobra izbira tudi za vikendaško pležo, saj je v okoliških hribih cel kup smeri, med njimi tudi večraztežajne smeri v res dobri skali, katerih ocene se dvigajo vse tja do 6c.

IMG_3401.jpg IMG_3405.jpg IMG_3412.jpg IMG_3414.jpg IMG_3419.jpg

Sicer bi za smer Via Weiss rekel, da je dobro opremljena (vsa sidrišča so navrtana), pri vmesnem varovanju pa še najbolj prav pridejo klini, saj skala ni pretirano naklonjena metuljom in zatičem. Kakorkoli, z vrha sestopiva iščoč najlažje prehode (možici) v relativno lahkem plezanju navzdol, edinole zadnji strmejši del nad sedlom zahteva kakih 10m nekoliko bolj koncentrirane pleže navzdol (III). Ni se nama zdelo težko, je pa narejeno tudi sidrišče za spust. Nato se sestopna stezica zložno vije po navzdol obrnjenih travnatih vesinah, in kaj kmalu se znajdeva nazaj na markirani poti. Sestop po asfaltirani cesti nazaj do avta se nama še kar vleče, toda okrepljena z mislimi na kavo in hrano nama uspe kar hitro sestopiti.

IMG_3422.jpg IMG_3423.jpg IMG_3424.jpg IMG_3426.jpg IMG_3427.jpg

Tale letošnja jesen je kr bomba! Nej traja…