Za Novi vrh sem prvič slišal od Matota, in iz njegovih ust so že 5 (6?) let nazaj letele same besede hvale, tako da sem steno brez pomislekov dodal na (vedno večji…) seznam plezalskih destinacij. Kot je s temi stvarmi običajno, sem moral čakati več let, da sem steno dejansko obiskal. Že lani konec poletja sem za steno (točneje, za Smer pojoče travice) “ogreval” Evo, in letos se je očitno končno vse poklopilo, tako da sta me ob nič kaj hribovski uri pod blokom s kofetom v rokah čakala prav Matevž in Eva – destinacija: baška grapa in Novi vrh!

Kolikor je baška grapa temačna in nepovabljiva, so kraji nad njo pravo nasprotje – z vsakim pridobljenim višinskim metrom se pogledi bolj odpirajo, in ko zapeljemo v vasico Rut smo si enotni, da je tukaj še en tistih rajskih koščkov Slovenije, o katerih ne priča nobena turistična brošura. Da ne bi zašel preveč iz konteksta, naj povem le tole: če kdo rabi dodatno “vabilo” za obisk okoliša, naj si prebere uvodne Miheličove besede za Novi vrh v klasični plezalski bibliji Slovenske stene.

Makadam nas vodi še kar nekaj časa nad vasico, dokler pri (sicer odprti) rampi ne parkiramo avtomobila. Gozdni cesti nato sledimo še kakih 10 minut navkreber, nakar cesta pokuka iz gozda, ostro na desno pa zavije stranski odcep. Tukaj bi morali zagrizti direktno navkreber, ob desnem robu (tukaj sicer še neizrazite) grape, ki se dviga direktno pod južno ostenje Novega vrha. No, nas je desna cesta premamila, tako da ji sledimo dokler se ne izgubi v podrastju, nakar po redkem gozdu počasi prečimo nazaj v levo navzgor. Kaj kmalu trčimo na (tukaj že jasno vidno) stezico, ki nas pelje navkreber ob kamniti grapi. Nazadnje se stezica spusti levo direktno v graben, in sledi še nekaj poplezavanja po skalnih skokih in melišču, da dosežemo spodnji rob sten.

Po prečki v levo smo končno pod smermi, in na začetku imamo kar malo problemov identificirati katera smer (oz. zajeda) je katera. Eva se pogumno javi, da bi rada plezala kaj naprej, in z Matevžom nimava nobenih problemov, da ji predava vodstvo.

Ravno, ko se napravljamo, za nami prispeta še 2 navezi iz AO Cerkno, tako da se cel dan iz stene sliši debata, in če ne bi bilo tako mraz (ko sonce zakrijejo oblaki, nas zebe tudi v puhovki) in v skali ne bi tičali klini, bi človek imel skoraj občutek, da je v kakem plezališču. Sprva se lotimo zajede z izredno vabečim imenom, Smer pojoče travice (IV+ A1/PP VI-, 100m), in po prvem, lažjem raztežaju se Eva spopade z zajedo. Žal ji na vrhu zmanjka psihe, in tako je prisiljena štantati v zajedi – in meni prepustiti preostanek raztežaja. Na vrhu je urejeno sidrišče za spust po vrvi, in z eno dolžino dvojne vrvi smo nazaj pod steno. Ker je svetlobe še veliko (no, vsaj meni je bila tudi preplezana smer res fantastična), se hitro odločimo za drugo smer dneva – Zajedo planik (V+, A1/A0, PP VI+, 120m). Eva pravi, da imamo botanični dan, ker plezamo same smeri z rožicami v imenu :).

Tokrat vodstvo prevzamem jaz, in že prvi raztežaj se mi zdi težji kot karkoli v pojoči travici; tako neprijetno “basanje” traja nato še kakih 5m nad prvim sidriščem, nato pa zajeda postane odlična za layback tehniko, in ne popusti vse do vrha. Res krasna plezarija, ki pa je kar utrujajoča za roke. Priznam, da me v hribih pomojem še ni tako navilo, in občutek je res podoben, kot da bi bil v plezališču. Na vrhu smeri nas zopet pričaka spust po vrvi, in 60m je za las dovolj, da dosežemo prve metre smeri Čufer-Fon, po kateri nato lahko brez vrvi splezamo nazaj dol na polico.

Medtem, ko smo mi štrikali po zajedah, Cerkničani splezajo še nekaj drugih smeri v ostenju, ki zgledajo še težje (in pa nekoliko manj zajedaste), tako da se je v Novi vrh vsekakor vredno še kdaj vrniti. Obe smeri, ki smo jih splezali sta ponudili vrhunsko, kompaktno skalo, atletsko plezanje, hkrati pa sta bogato opremljeni s klini, tako da razen velikega števila kompletov in seta metuljev za plezanje ne potrebuješ ničesar drugega.

Kar naenkrat je ura 4., in večer se kar pozno zaključi v eni in edini loški Jesharni, kjer smo tako uničeni, da odpade celo obvezno pivo – rane si tako rajši ližemo s koka-kolo in metinim čajem. Novi vrh veliko da, pa tudi veliko vzame :).

Galerija slik