Kovkov sindrom v severni steni Grintovca

Matic me je med tednom kontaktiral za vikendaško plezarijo. Zaradi spleta okoliščin mu je za prijavo na interne ferajnovske izpite za alpinista zmanjkala še ena vsaj 500-metrska smer z oceno vsaj IV. Tako sva šla v iskanje smeri, in hitro prišla do spoznanja da take smeri v južnih stenah naših gora pač ni! Nazadnje se nekako zediniva, da bo v trenutnih “zasneženih” razmerah dobra opcija morda smer Kovkov sindrom (V-/IV-, 500m) v severni steni Grintovca.

IMG_3214.jpg IMG_3218.jpg IMG_3222.jpg IMG_3223.jpg IMG_3224.jpg

Že pred soboto se mi je dozdevalo, da bova imela precej “epske” razmere, in tekom tedna sem sem in tja pojamral, kaj mi je tega treba ter ali ne bi rajši šel v kakšno južno stenco, ali pa frikat na primorsko. No, glede razsežnosti se vsekakor nisem zmotil, saj nama je v soboto Grintovec dal vse to in še več – mokro skalo, meglo, sneg in veter, in nenazadnje – precej nepričakovano – kar lepo in kompaktno smer.

IMG_3234.jpg IMG_3238.jpg IMG_3243.jpg IMG_3253.jpg IMG_3257.jpg

Po zgodnjem jutranjem štartu še v soju čelnih svetilk prisopihava do Češke koče, in ravno nekaj metrov nad njo končno prebijeva sloj nizke oblačnosti. Na severni strani kamniških Alp se dela precej oblačen dan, in bolj, ko se bližava Grintovčevemu stebru, bolj zlovešča deluje najina ogledana stena. Kombinacija difuzne svetlobe in mokre stene vsekakor ne kliče ravno po vzponu, vendar sva obadva bila pripravljena na to, in brez kakšnih pomislekov se pod vstopom v smer – na koncu rdečega, šodrastega izteka melišča – napraviva v plezalno opremo. Prvih nekaj raztežajev je “ogrevalnih”, in navkljub mokri skali je plezarija – glede na pričakovano podrtost – kar prijetna. Edinole plošče so, tako kot vedno v mokrem, nekoliko bolj naporne za glavo; sploh ker imava na nogah kar gojzarje.

IMG_3260.jpg IMG_3265.jpg IMG_3276.jpg IMG_3279.jpg

Melišča v sredini stene so polna snega, tako da Matic koplje in rije navzgor, da doseže zopet bolj strmo steno v nadaljevanju smeri. Ko se znajdeva pod prvo orientacijsko zanko smeri – prehod v desno usmerjeno zajedo – naju zajame oblak, in nadaljnih nekaj ur po mokrih, občasno zasneženih detajlih plezava z vidljivosto nekaj metrov. Kar malo ponosen sem, saj potek smer zadaneva “v nulo” – navkljub temu, da je v smeri precej siromašna doza klinov. Detajl smeri, sluzasto moker previsek, nama sicer da kar vetra – sploh v gojzarjih – vendar zmoreva tako, kot se zagre, pa pomaga tudi, da je to edini del smeri, kjer je zapored nekaj klinov.

IMG_3284.jpg IMG_3295.jpg IMG_3297.jpg IMG_3302.jpg

V zadnjih raztežajih končno prebijeva oblačen pas, in nad seboj uzreva sonce, do katerega naju čakajo le še izstopni raztežaji. Prečiva (tokrat) precej trdno plast snega, nato pa po rampici v desno, za možicem okoli roba, za izstop pa sam namesto krušljive grape izplezam kar po strmi, razčlenjeni – žal ponekod podrti – vršni steni. Sidrišče uredim v momentu, ko moj obraz poboža toplo jesensko sonce, in Matic je hitro za menoj, saj ima tudi on dovolj mokre in mrzle sence nad Jezersko stranjo.

IMG_3303.jpg IMG_3306.jpg IMG_3312.jpg IMG_3316.jpg

Po malici – in tehtnem razmisleku – se zediniva, da se nama na vrh ne ljubi, in res je že tistih 5 minut vzpona po meliščih do markirane poti kar precejšnja muka. Kar žal nama je tistega čednega sonca na vrhu, ko sestopava nazaj proti Mlinarskemu sedlu ter nazaj v oblake. Sestop z Mlinarskega sedla je pravzaprav tudi zgodba zase; snega je na položnih policah kar precej več, kot sva pričakovala, tako da ponekod gaziva vse do kolen ali še naprej. Na srečo je sneg povsem mehak, tako da razen mokrih hlač in gojzarjev ni drugih nevarnosti. Nekje na sredi poti se prične gaz nekih predhodnikov, ki jih slišiva, da sestopajo pred nama. Že na meliščih nad Češko kočo jih ujameva – gre za skupino Čehov v kratkih hlačah in nizkih gojzarjih, ki nama nekoliko razočarano potožijo, da “so morali obrniti na poti na sedlo, ker nimajo dovolj časa”. Človek doživi v hribih marsikaj lepega, zanimivega, pa tudi grdega, stereotipi o Čehih pa očitno še vedno držijo :).

IMG_3327.jpg IMG_3329.jpg IMG_3332.jpg IMG_3335.jpg

Da dneva še ni konec, je poskrbel Matic, ki je nekje na parkirišču pod Češko kočo izgubil telefon, le-ta pa se je nato čudežno tudi našel in vrnil lastniku, in dan smo v fantastični družbi uspešno zaključili v klasični gužvi v Kruhkeriji Gorjanc.