Turna smuka s Špika

Jaka me sredi tedna kontaktira, če sem zainteresiran, da se mu pridružim pri turni smuki s Špika. V času, ko se je v dolini že začela pomlad, mi je reči pritrdilni “Ja” sicer kar nekoliko težko, saj prvi pomladanski dnevi kar kličejo po toplem Kamnitniku in hladnem pivu nekje na sončku…

IMG_5073.jpg IMG_5074.jpg IMG_5079.jpg

Dan poprej (ne boste verjeli, nekje na pivu na sončku) se izletu pridruži še Polona, in v nedeljo ob ne pretirano zgodnji uri (ob 6-h iz Škofje Loke) štartamo proti Kranjski gori. Mislili smo iti že sredi noči, uro in pol prej, pa je Jaka (zelo modro, kot se je kasneje izkazalo) zvečer predlagal, da se nam prav nič ne mudi. Čez eno uro parkiramo avto pred mostom čez Pišnico, in s smučmi na nahrbtnikih se podamo na makadamsko cesto proti Krnici.

IMG_5080.jpg IMG_5083.jpg IMG_5087.jpg IMG_5091.jpg

Kar malo nas preseneti, kako je v tej senčni dolini zjutraj še mraz, in tudi sneg, ki prekriva cesto (v bistvu bi lahko hodili tudi s smučkami) je popolnoma trd. Ta cesta se mi je vedno vlekla, vendar nam tokrat mine kar hitro, in kmalu smo pri odcepu za Kačji graben, kateremo sledimo na veliko plazovino, po kateri začnemo s pridobivanjem višinskih metrov. Namesti, da bi sledili markirani poti (ki se usmeri desno v strm gozd), se odločimo, da poskusimo srečo kar po naplaženi grapi levo od markirane poti, kamor nas vodijo tudi komaj opazne sledi derez. Po grapi nam vzpenjanje gre odlično, vendar nekje na sredini grape odkrijemo problem – v zgornjih etažah nas namreč pričakuje skalni skok – gladki izprani pragovi, čez katere teče pravi potoček.

IMG_5097.jpg IMG_5099.jpg IMG_5102.jpg IMG_5103.jpg

Nasmehne se nam sreča, saj v desno odkrijemo izpostavljeno prečnico, ki nas po nekaj 10 metrih pripelje nazaj v strm gozd, in ko še po strmem gozdu prečimo proti desni, trčimo na sledi smučarjev, kar pomeni, da smo nekje v območju markirane poti. Čaka nas še dobre pol ure vzpona naravnost navzgor, nakar dosežemo veliko skalno zaporo, pod katero je debela plazovina. Kam pa zdaj? Polona se odloči, da je bilo zanjo dovolj, in navkljub prepričevanju se naše poti ločijo. Z Jakom razmišljava, ali bi kar prečila levo (skalni skok smo že pustili spodaj) v sedaj že kar razširjeno grapo, pa vseeno zasopihava kar direktno v strmino nad nama.

IMG_5107.jpg IMG_5110.jpg IMG_5116.jpg IMG_5120.jpg

Po strmini sva nagrajena z zajlo, ki gleda iz snega – markirana pot! Še kakih 5 minut vzpenjanja potrebujeva, nato pa se končno znajdeva v Kačjem grabnu. Sneg je ravno začelo lizati sonce, in čas je, da na noge natakneva smuči! Medtem, ko se Jaka vzpenja s pomočjo serenačev, se na trdi sneženi podlagi sam moram nekoliko bolj paziti. Vseeno kože zadovoljivo držijo, in v precej penzionerskem tempu (moja kondicija je očitno odšla nekam na jug) se vzpenjava čez tista neskončna melišča, ki so zdaj, v zimski sezoni, eno samo gromozansko polje beline.

IMG_5121.jpg IMG_5123.jpg IMG_5127.jpg IMG_5135.jpg

Pod zadnjim vzponom srečava najina predhodnika, ki sta celotno pot na vrh prehodila z derezami na nogah. Štartala sta 2 uri pred nami, in sneg je bil enostavno pretrd, da bi lahko hodila s smučmi. Nadaljujeva navzgor, in šele v zadnji strmini pod vrhom Špika prvič naletiva na nekoliko ojužen sneg, ki naju spomni, da smo v resnici že pozno pomladi… Vrh doseževa po 5 urah vzpona od avta.

IMG_5140.jpg IMG_5143.jpg IMG_5145.jpg IMG_5151.jpg

Na vrhu si privoščiva 15 minut pavze, da užijeva vse te razglede, nato pa je čaz za akcijo! Kakih 15m pod vrhom si na izravnavi natakneva smuči, in sledi del ture, ki sva se ga obadva res veselila. Sneg je ravno dovolj ojužen, da je smuka uživaška, in med vriskanjem in uživanjem sva kot bi trenil 900m nižje, na izteku Kačjega grabna, pri tisti zajli, ki gleda iz snega. Tukaj ujameva smučino predhodnikov, in začne se tipično gmajniško smučanje, kjer poskusiva loviti smučino. Sneg je tukaj že dodobra ojužen in kar bremza smuči, vendar je najin predhodnik prekaljeno speljal take prehode, da nama uspe oddrsavati po snežnih jezikih, tudi ko je vse naokrog naju že ena sama gola gmajna (s travo in vsem, kar paše zraven).

IMG_5155.jpg IMG_5161.jpg IMG_5163.jpg IMG_5167.jpg

No, tudi te idealne linije je enkrat konec, in čas je, da smuči natakneva na nahrbtnik. Resnično sva se pripeljala nizko, in pičlih 15 minut spusta po markirani planinski poti je potrebnih, da doseževa plazovino nad Pišnico, kjer si zopet natakneva smuči. Nekoliko bolj previdna smuka (precej skal gleda ven iz snega), ter tekaški korak, naju pripeljeta skoraj do avta! Res hecno, ko se pri +10 stopinjah med zvončki poganjaš na smučeh, medtem ko levo od tebe žubori bistra Pišnica.

Krasna tura!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja