Balkan trip 2011: (2) Bolgarija

Sledi drugi del potovanja, od Beograda daleko :).

Vlak Beograd -> Sofija je bil povsem natrpan, vendar nam navkljub manjku rezervacije uspe zasesti kupe. Hitro se spravimo “spat”. Zelo hitro dojamemo, da se neki sumljivi tipi konstantno smukajo po vagonu in nazadnje se nek gipsy-looking tip ustali pred našim kupejem. Nekje sredi noči pride mimo še en cigan in suvereno na hodniku odpreta loputo nad glavo ter globoko notri zbašeta kup črnih vrečk.

Seveda nam je hitro jasno, da smo priča švercanju iz Srbije v EU. Prav kmalu smo na meji, kjer policaji tipa seveda takoj posumijo (bil je zelo sumljivega videza), odprejo loputo, vendar pa, namesto da bi pogledali globoko notri zgolj z izvijačem poluknjajo po izolaciji ter seveda vrečk ne najdejo. Cigan pa je pameten, tako da si v rukzak naredi “bait” švercmaterial, drugače povedano nekaj pakung cigaret, tako da ga policaji samo napizdijo in vzamejo cigarete, medtem ko je glavnina robe prišla mimo.

Normalno seveda vsa ta procesija pomeni zamudo vlaka. Na srečo imamo v Sofiji veliko luknjo, tako da se nam ne mudi. Končno vlak spelje, cigan hitro zbaše robo nazaj v rukzak in vsi smo srečni. Balkan experience first-hand :).

Po neprespani noči torej le prispemo v Sofijo in kaj hitro spoznamo, da je Bolgarija morda v EU, vendar vsaj železniška postaja v Sofiji še močno vleče na socializem vzhodne Evrope. Takoj po izstopu iz vlaka nas napade nekaj tipov in ženičk, če potrebujemo vodiča/hostel, in zelo težko jih je odgnati stran. Ker imajo Bolgari svojo valuto (Lev), seveda moramo takoj v menjalnico, kjer lahko na kakšen račun ali kaj podobnega seveda takoj pozabiš.

Sicer pa je železniška postaja precej markantna – izjemno velika notranja hala, ki pa je žal povsem socialistična s prikazovanjem nacionalnih simbolov Bolgarije in goro betona. Žal! Na hitro se odločimo, da je 8 ur premalo za ogled Sofije, prav tako pa nekako ne zaupamo Bolgarom, vsaj tistim na postaji ne, tako da tistih 8 ur raje regeneriramo ude in glave kar na postaji.

Medtem se seveda odločimo, da bomo naslednji vlak (Sofija -> Burgas) rezervirali, tako da se Cuzo in Mič pol ure matrata z lokalci, da uskladijo naše želje. No, ena pozitivna stvar pa je vsekakor dejstvo, da je vse umazano poceni, tako da nas rezervacija za 6 oseb v svoj kupe stane pičlih nekaj naših Evrov.

Sama Bolgarija pa je vsaj sredi poletja precej neinteresantna. Z ekspresnim vlakom dirjamo nekako po sredini geografske višine države in ne vidimi veliko drugega kot skalno gorstvo, kjer raste praktično samo trava. Vmes srečamo en ogromen rudnik ter nekaj manjših naselij, ki so praktično ograjena z barakami, sicer pa je pokrajina zelo pusta in nezanimiva. Sicer gorovje (bolj položno, vendar kar visoko) zgleda kar povabljivo, vendar najverjetneje izven poletne sezone, kjer te sonce živega zažge.

Ob sončnem zahodu dosežemo Burgas. Po celodnevni vožnji in kvartanju smo prijetno utrujeni. Na srečo se je Cuzo zmenil, da nas pride na železniško postajo iskat šofer s kombijem direktno za naš hotel. Po enourni vožnji in neskončnem nerganju šoferja nad vsem kar leze in gre (bil je star čiko, ki seveda ustrezno ni znal kaj prida angleško) le prispemo v hotel, ki je sicer z “zgolj” tremi zvezdicami zelo fensi, ves v steklu, in hitro se postrgamo v sobe, kjer nas po zelo kratkem popivanju kmalu odreže.

Spimo kot topovi, vendar se do 9 nekako le premaknemo dol na zajtrk. Na srečo v hotelu ostanemo tri nočitve, tako da si ta dan vzamemo za regeneracijo, in celo dopoldne se v naši sobi kvarta in pomalo pije, jaz pa pretty much ležim in spremljam igro Enke, ki jo Bernik prav čudežno na veliko zmaguje. Aja, in seveda vase bašem gumijaste dobrote s sosednje postelje.

Nazadnje se le spravimo na plažo, kjer doživimo kar šok – ogromno hotelov, popolnoma turistični resort, sami klubi in diskači, avtentični McDonaldsi (ne fake, kot na postaji v Sofiji), Burger Kingi, KFC-ji ipd., shopping centri, ogromno pubov in še in še. Se vidi, da tu počitnikujejo trume Angležev in Nemcev.

Plaža je dolga kar nekaj kilometrov in je v celoti peščena, na njej pa se sonči horda ljudi. Poiščemo frej ležalnika in marelo ter se zapodimo v vodo. Je zelo topla, tako da se veselo namočimo in načofotamo. Voda nas kaj hitro zmatra, bliža pa se že pozno popoldne, tako da se usedemo v lokal na glavni ulici, kjer jemo mehiško, kitajsko hrano in pico. Skratka: zelo Bolgarsko :). Tudi cene so kar konkretne, sicer še vedno nekoliko ceneje kot pri nas, vendar že zelo blizu.

Sledil je večer sprehajanja po priobalni rivi. Neverjetno! Plaža se vleče kot čreva, in navkljub temu, da smo se sprehajali kake 2-3 ure, smo obdelali pomojem kakih 20% celotne plaže. Povsod hoteli, lokali, dance klubi, prodajalci in pa nekaj bizarnih scen kot npr. zadevanje s čistim kisikom, ribe čistilke, v katerih akvarij namočiš noge ter pa elastične naprava, kamor folk daje svoje otroke, akrobat pa jih izstreljuje v zrak (otroci seveda pri tem večinoma nemočno kričijo). Ne vem, ali je to zdravilo za starševske travme zamujene mladosti ali pa so gostje v Bolgariji Fritzli z avstrijskim sindromom.

Ko nas bolijo noge, se le obrnemo, pred hotelom nabavimo še nekaj piva ter pijače, vendar zabava v hotelu spet ne traja dolgo, saj nas spet zelo zgodaj pobere.

Mimogrede, želeli smo si podaljšati bivanje v našem hotelu še za kak dan (glede na to, da je iz igre izpadel Istanbul), vendar je seveda hotel popolnoma rezerviran in tudi v bližini ne najdemo ničesar ustreznega, kar bi bilo frej.

Naslednje jutro se odločimo, da ne bi radi šli nazaj do Sofije brez rezerviranega kupeja, tako da se Cuzo in Urška napotita z avtobusom proti Burgasu, da nam rezervirata kupe.

Ostali člani druščine pa si privoščimo lagano sportsko dopoldne, nato pa jo počasi bruhnemo proti plaži. Ta je čisto prazna, saj je vreme nekoliko oblačno. Cuzo in Urška nam kaj kmalu sporočita, da ne moreta nič rezervirati brez naših Interrail vozovnic, in ker je mednarodno okence na postaji v Burgasu odprto le do 3 (se mi zdi), se raje zmenimo, da se nekako takrat dobimo v Nessebarju.

Nessebar je edino UNESCO zaščiteno mesto v Bolgariji in je tudi nekako cilj našega potovanja, saj se nahaja zelo blizu naše plaže Sunny Beach. Mi se tja zapeljemo s trolo, potem, ko jo iščemo približno 1 uro.

Javna služba v Bolgariji je še vedno zelo na psu – tudi v tako turističnem kraju, kot je Sunny Beach (vsaj 100x večje od Portoroža) mama na avtobusni postaji zna 5 angleških besed in te nergaje odslovi, ko jo povprašaš po navodilih. Nazadnje le ugotovimo, da trola ne prispe na postajo, temveč da moramo kar na glavno cesto, kjer se nam končno uspe vkrcati.

Notri se kakih 20 minut peljemo kot sardine, saj vsa masa ljudi rine proti Nessebarju (ker je oblačno vreme). Končno izstopimo in sledi sprehod po celini do nasipa, ki povezuje Nessebar s celino.

Nessebar je otoško mestece, ki je bilo najprej grško, nato rimsko, nato bizantinsko, nato pa turško. V nekem trenutku je vsebovalo kar 80 cerkva, pa je otoček zelo majhen! Šlo je sicer za majhne cerkvice, pa vseeno…. Crazy lunatics 🙂

Mestece je res biser Bolgarije in ima dušo, vendar je res škoda, ker je gužva ogromna. Na nasipu vidiš mlin na veter, vhod v mesto pa stražijo kar konkretne ruševine obrambnega zidu. Mesto vsebuje labirint uličic z raznoraznimi prodajalci šare, cerkvami, menjalnicami, gostilnicami in sprehajanje je res luštno. Hitro nas zagrabi lakota in privoščimo si kar južno v restavraciji nekega hotela.

Jaz naročim (baje) Bolgarsko tradicionalno jed, medtem ko si ostali privoščijo šnicle in pice. Jed je podobna, kot bi pri nas naročil svinjo z zelenjavo (paprika, paradižnik, čebula) in krompirjem, pečeno v istem loncu. Nič posebnega, vendar je spečeno dobro, tako da se fino najem kralja živali.

Sledil je še sprehod po Nessebarju, kjer si privoščimo sladoled, ter ogled nekaj cerkev (od zunaj), saj jih je velika večina napol podrtih.

Kot rečeno ima Nessebar dušo in prijetno se je sprehajati po njem, vendar moram priznati, da je v Turčiji skoraj vsako večje priobalno mesto tako – pri tem, da so Turki še bolj prijazni, ruševine pa so sicer res bolj starodavne kot tukaj, pa jih je še zmeraj ogromno!

Nazadnje se odpravimo nazaj, kjer se spet tlačimo v troli. Sledi večer popivanja, kjer nas spet hitro odreže.

Naslednje jutro sledi hiter zajtrk, avtobus do Burgasa (hotelski shuttle nas je ocuril nadmočno – za 6 oseb smo dali okrog 80€, medtem ko je avtobus stal mislim da okrog 2€ po glavi), tam pa se tudi zmenimo in rezerviramo kupe za vlak Burgas -> Sofija. Tukaj je situacija drugačna – baba na okencu zna predvsem nemško.

V Sofiji imamo 2 uri pavze, tako da gremo v Billo in ven na burek in jogurt ter se prijetno najemo ter zapravimo zadnje Bolgarske Leve.

Tudi v drugo smer je meja Bolgarija – Srbija velik problem, in vlak nam vedno bolj kasni. V Beogradu imamo načeloma sicer cca. uro in pol luknje, vendar se vedno bolj zavedamo, da bomo zamudili vlak Beograd -> Zagreb. Že pred Beogradom se spokamo ven na hodnik in v sivem jutru v Beogradu poskačemo iz vlaka, takoj ko se ustavi. Zamujamo kakih 5 minut, vendar na srečo nismo edini, in kar velika skupina ljudi nas šprinta po železniški postaji na sosednji peron, kjer na srečo vlak za Zagreb še stoji. Poskačemo notri v vagon s sedeži in se deployamo. Rešeni! Notri je tudi prijetna klima in sam vagon je zelo moderen, izvemo pa še, da ta vagon pelje z Beograda v Munchen. To pomeni, da nas bo točno ta vagon pripeljal direktno do Škofje Loke :).

Najs! V Škofji Loki smo okrog 3, 4 popoldne. Sledi še prevoz domov, nato pa spanje.

Suma sumarum je bil celoten trip zanimiva izkušnja, vendar pa bi človek za dejanski vlak trip potreboval mnogo več časa (preferrably 3 tedne +), ker se skoraj ves čas samo voziš. Saj je zanimivo kvartati na vlaku, ampak ne čez tako razdaljo, kot smo jo mi naredili v enem pičlem tednu. O državah pa takole – Beograd je zanimiv in moderen, vendar dvomim, da odraža celotno Srbijo, Bolgarija pa še zdaleč ni zrela za v EU, čeprav je okolica Burgasa izjemno turistično razvita.

Skratka: na Balkan se bo še šlo, ker je fino in poceni. Več slik s tripa pa na Picasi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja