Balkan trip 2011: (1) Od Ljubljane do Beograda

Za letošnji dopust nisem imel planiranega nič posebnega, vendar pa nas je rešil Cuzo, ki je predlagal, da bruhnemo proti Balkanu. Ker sam letos nisem bil tako pri denarju kot prejšnja leta (avto…) sem se seveda povabilu veselo odzval, saj nas je celotna pot nazadnje stala okrog 350€; v zahodni Evropi bi nas za tako potovanje sigurno obrali za 2x ceno.

Plan smo hitro začrtali: z vlakom iz Ljubljane do Beograda, od tam proti Sofiji, nato pa do Črnega morja (Burgas), nazadnje pa še v stik z Azijo – Istanbul. No, nazadnje smo morali Istanbul odstraniti iz itinerary-ja. Pa več o tem kasneje.

Začeli smo v ponedeljek okrog 1 zjutraj. Jaz komaj buden prispem do železniške postaje v Ljubljani, saj sem prišel direktno iz celodnevne vožnje po Italiji na poti z Mont Blanc-a.

Zelo hitro dobimo prvo lekcijo – v prihodnje bomo rezervirali kupeje, saj je namreč vlak Ljubljana – Dobova povsem nabasan, tako da se nas vseh 6 pustolovcev nabaše v prostor ob vratih (in ob WC-ju, ki pa na srečo ne dela, kar posledično pomeni, da nam ni treba umirati ob čudovitih vonjavah). Tam srečamo Grka, ki potuje po Evropi in je zelo fasciniran nad Piranom, zdaj pa ga piči proti Madžarski.

V Dobovi (kjer je meja) Cuzo odkrije, da je pozabil pasuž, in seveda pol ure vsi rejđamo, kaj nam je storiti. Nazadnje se zedinimo, da do Bolgarije pasuša sploh ne potrebuješ (zadošča osebna izkaznica), Istanbul pa žal črtamo iz potovanja (ker bi tudi Aljaž imel probleme).

V Zagrebu stopimo z vlaka ter imamo kaki 2 uri pavze. Vmes se Mič takoj zaplete v pogovor z dvema nabasanima Hrvatoma, od katerih mu eden da še Facebook naslov (nek Mario). Ostali zmajujejo z glavo, jaz pa bolj kot ne v sede kinkam.

Na srečo se moramo kmalu odpraviti na naslednji vlak. Na vlaku Zagreb – Beograd na srečo ni velike gneče in dobimo lasten kupe, kjer se vsaj približno malo naspimo. V Beogradu prispemo sredi dneva. Takoj menjat denar, nato pa kar z vsemi rukzaki in vsem bruhnemo proti hostlu, za katerega so nam zagotavljali, da je relativno blizu, nazadnje pa se je izkazalo, da bi do tja peš verjetno hodili kar nekaj ur.

Na žalost je železniška postaja v Beogradu (tako kot skoraj povsod) locirana nekoliko proč od glavnega, turističnega dela mesta, tako da se sprehajamo med nezanimivimi pročelji in ulicami. Že takoj spoznamo, da je iluzija o čevapđinicah na vsakem koraku res le iluzija. Prej najdemo Prešernovo klet, gostilno in pivnico, kjer strežejo slovensko hrano. Ker smo lačni se ne obotavljamo in se dodobra najemo pečenic in zelja.

Na srečo nas po še nekajurni hoji strezni, da gremo na avtobus, ki pa nas dejansko pripelje relativno blizu do hostla. Nato sledi še iskanje le tega, ki nam vzame kake pol ure, pri čemer smo vsi zelo jamrali, ker že cel dan nosimo ta velike rukzake z robo.

No, nazadnje hostel le dosežemo in je prav čeden in urejen. Bruhnemo pod tuš, ven v market po pijačo in hrano, to spijemo in pojemo, nato pa nas kaj hitro odreže.

Naslednje jutro je na sporedu ogled Beograda. Poberemo rukzake, se vkrcamo na avtobus in pičimo do železniške postaje, kjer za cel dan za drobiž pustimo velike nahrbtnike. Nato želimo tudi rezervirati kupe za naslednji vlak (Beograd -> Sofia), vendar se na okencu zalomi. Na tem mestu pa žal moram potarnati, da je customer service bil na zeloo nizkem nivoju. Mlada lepotička je sprejela natanko ENO stranko, nakar je pol ure letala okrog po pisarni in se lepotičila pred ogledalom. Kar je seveda pomenilo, da je njena sodelavka dobila vse stranke, in kmalu se nabere kar konkretna vrsta. Seveda se mladenka ni pustila motiti in se je še naprej vedro ličila.

No, nato je sledil sprehod mimo parka študentov ter Beograjske univerze proti Beograjski trdnjavi. Ta del mesta je bil lep, turističen, poln ljudi in praktično evropsko drag. Na glavni ulici nimaš kaj veliko občutka, da si v Beogradu, saj te obkrožajo francoski, mehiški, kitajski lokali ter velike modne veleblagovnice.

Tako prispemo do trdnjave, ki je izjemno lepo ohranjena – za zidovi pa skriva košarkarska in teniška igrišča, zelen park in kar nekaj muzejev. Super ideja za prostorsko rešitev velike stare trdnjave, ki bi sicer najverjetneje skrivala kup neuporabnih zaraščenih površin! Mi se odločimo obiskati vojaški muzej, ki ga praktično ne moreš zgrešiti, saj ga obkroža stara vojaška roba, od topov, tankov pa do lepo ohranjene Katjuše. Muzej je relativno velik, spremlja pa zgodovino območja Srbije od prazgodovine pa do danes. Jaz tudi pridem na svoj račun, saj vidim del krila sestreljenega F-117 med zadnjo Balkansko vojno, ki ga seveda na veliko oglašujejo :). Letala F-117 naj bi bila radarsko nevidna, pa je Srbom uspelo enega sestreliti s popolnoma običajnim protiletalskim sistemom. Sicer pa se muzej izjemno hitro konča, ko človek pride do 90 let zadnjega stoletja, saj je temu posvečena pičla ena soba, kjer imajo poleg omenjenega krila zgolj še nekaj orožja in oblek ameriških “okupatorjev”.

No, po ogledu muzeja morajo priti na vrsto še dekleta, tako da se odpravimo proti slavnemu Beograjskemu živalskemu vrtu, ki pa mene osebno ne impresionira preveč. Je “stisnjen” v zidove Beograjske utrdbe, tako da je veliko živali stisnjenih na zelo majhne prostore; tudi čistoča je daleč od zadovoljive, je pa res da imajo nekaj bolj eksotičnih živalskih vrst, kot so npr. kenguruji. Sicer pa menim, da je Ljubljanski ZOO precej bolj urejen in zanimiv, pa tudi živali imajo bolj ugodne razmere za življenje.

Po ogledu živalskega vrta smo že kar malo lačni, in ker gre za naš zadnji dan v Beogradu se odločimo, da tokrat le poiščemo čevapđinico in se najemo kot kralji. Na srečo nam natakar na glavni ulici zaupa lokacijo fine restavracije s pristnimi čevapi, tako da jo končno lociramo. Čevapi, kajmak, čebula in prebranac so top shit in ko jih poplaknemo s kozarcem piva se počutimo prav nebeško. Žal se nam kar mudi, saj imamo večerni vlak do Sofije.

Še kakšna fotka več pa na Picasi. Stay tuned for part 2!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja