Osvajanje štiritisočakov v Švici

Brico je tečajnike, kot vsako leto, konec junija peljal v Švico narediti ledeniško tehniko. Ker se lani dane ekskurzije zaradi izpitov nisem mogel udeležiti (sem pa ledeniško tehniko opravil na Mont Blancu), sem se za pot odločil letos. Z Milošem sva bila edina predstavnika najine generacije, z nami pa je bil še Luka, ki je obiskoval šolo še eno generacijo pred nami.

Z Milošem sva imela namen ostati v Švici tudi 3 dni po odhodu ostale ekipe ter osvojiti še kak štiritisočak. No, ta plan se je kasneje izjalovil :).

Tako se v sredo zjutraj nabere ekipa – vseh skupaj nas je okrog 20, vendar del ekipe odide ločeno. Razporedimo se v 2 kombija in odrinemo proti Švici. Izbrana trasa je taka, kot ponavadi – po doolgi Italiji do Milana, nato pa na sever proti meji s Švico. V Švico tako vstopimo preko prelaza Simplon, ki že ponuja pravo alpsko vzdušje, čeprav se nam visoki hribi (Weissmies, Lagginhorn in Fletschhorn) skrivajo za oblaki. Na Simplonu naredimo krajšo pavzo, nato pa nadaljujemo vožnjo proti veliki dolini, kjer poteka tudi avtocesta in večje mesto Brig. Tej dolini sledimo skozi mesto, nato pa kar hitro zavijemo proti dolini, ki se vzpenja do mesta Saas-Fee (v vednost, naslednja dolina, vzporedna tej, pa bi nas pripeljala do še bolj znanega Zermatta).

Naš kamp se nahaja v vasici Saas-Grund (1500m), ki leži slabih 300m nižje od bolj znanega, turističnega Saas-Feeja. V kempu ni veliko ljudi, tako da hitro postavimo šotore in razvlečemo kramo. Vreme je še nekoliko oblačno, pa vendar gremo na sprehod v vasico, kjer nabavimo kruh za naslednji dan, poleg tega pa izvemo za izredno akcijo, ki jo koristimo še vse naslednje dni: v Saas-Fee-ju namreč v poletnih mesecih ponujajo karto, za katero plačaš 3.5 frankov na dan, omogoča pa ti zastonj prevoz na vseh žičnicah, gondolah in zobatih železnicah v okolici mesta. To je res super poceni, saj sicer npr. gondola na Metro-Alpin stane dobrih 65 frankov!

Razlog za akcijo je najverjetneje Zermatt v sosednji dolini, ki nedvomno Saas-Feeju odžre večino turistov. Rekel bom takole: v Zermattu še nisem bil, pa verjamem, da je pogled na Matterhorn res veličasten, ampak tudi Saas-Fee in celotna dolina je izredno lepa, pa naj prideš sem kolesarit, pohajkovat, plezat, trekat, igrat tenis ali golf, ali pa zgolj uživati ob razgledih in dobri (in dragi!) večerji.

Naslednje jutro je čas za aklimatizacijo. Naš prvotni aklimatizacijski cilj, štiritisočak Weissmies (4023m), tako spremenimo na Allalinhorn (4027m), saj lahko zaradi popusta pridemo na višino 3500m le z uporabo žičnice, nato pa zobate železnice, ki nas skozi živo skalo odloži na vrhu visokogorskega smučišča, ki leži točno pod Allalinhornom. Meni, ki me lani ni bilo, je sicer morda kar malo žal, da ne obiščemo Weissmies-a, saj je Allalinhorn zaradi vseh gondol prav malo razvrednoten (za tiste, ki ne veste, to je eden izmed najlažjih (če ne najlažji) štiritisočakov). Dostop poteka nekaj časa po zratrakirani cesti, kjer na levo in desno lahko opazujemo bagre (resno!), kako kopljejo sneg ter polnijo ledeniške razpoke ter ravnajo teren.

No, navkljub pičlim 500m višinske razlike nam v glavah nekoliko buta, saj nismo aklimatizirani. Ampak sam se počutim prav odlično (mnogo bolje kot lani na aklimatizaciji za Mont Blanc). Žal z Milošem dobiva v navezo Kristino, ki ima kar velike probleme z dihanjem, koleni in udiranjem, tako da smo na vrhu kot zadnja naveza po cca. 3 urah hoje. Z Milošem kot vodji naveze sicer vztrajava, da Kristina grize naprej, da bo osvojila vsaj kak štiritisočak! Ne da bi se želel hvaliti, ampak za razliko od nje sva midva prav hladna in nič zadinaha, tako da sumiva, da sva se na tej poti preveč shladila in posledično fasala bolezen, ki je nastopila kasneje.

Na vrhu nas zajame oblačnost, saj smo zadnja naveza, tako da se hitro obrnemo in sestopimo. Ostali so nas čakali v skalnem zaklonu malo pod vrhom in so imeli celo lep razgled, preden so prišli oblaki. Celotna tura je sicer enostavna, saj ni plezarije nič, ves čas hodimo po položnem snegu, na poti pa je praktično samo ena večja špaltna. Na koncu poti Brico tečajnikom pokaže še celotno tehniko reševanje iz ledeniških razpok, nato pa se hitro vrnemo na postajo železnice. Z Milošem si sicer že ogledava drugo, mamljivejšo pot na vrh Allalinhorna, ki štarta od koče Britannia-hutte ter se vzpenja po nekoliko strmejšem in delno skalnatem vzhodnem grebenu (Hohlaubgrat). Vsekakor bo moj naslednji vzpon na ta vrh (če bo do njega prišlo) potekal po tej poti, saj se izmakneš hrušču visokogorskega smučišča.

V dolino oz. v mesto Saas-Fee se vrnemo po identični poti, po kateri smo prišli, torej najprej z zobato železnico skozi živo skalo s 3500m na 3000m, nato pa od tam naravnost dol do Saas-Fee-ja, ki leži na 1800m. Sestop Saas-Fee -> Saas-Grund pa poteka po križevpotu, kjer se po granitnih ploščah (in mimo številnih kapelic) spuščamo v dolino.

Naslednji dan pospimo nekoliko dlje, saj moramo za vzpon na Nadelhorn (4327m) priti le do koče Mischabelhutte (3300m), tako da štartamo šele okrog 11. ure zjutraj. Pred tem se nam pridružita še Simon (isti kot lani) in Rajko, ki sta čez nekaj dni z Bricotom zmenjena za vodeno turo na Mont Blanc. Sam ta dan že nekoliko čutim boleče grlo, ampak me ne ovira kaj dosti. Hojo iz Saas-Fee-ja si olajšamo tako, da z gondolo naredimo še dodatnih 500 višinskih metrov, tako da nam ostane za premagati le še cca. 1000m višinske razlike. Pot iz Saas-Fee-ja proti Mischabelhutte sprva poteka po čudovitih s travo in soncem obsijanih granitnih rebrih, nato pa preide na podrt skalnat greben, kjer se tura spremeni v ferato. Tej ferati sledimo kako urico in že se nahajamo pod kočo Mischabelhutte. Koča sama pa majka! Moderna na fertik, od fensi skretov, do čudovite terase. Ker sonček prijetno sije, se vsi zleknemo na terasi, kamor damo tudi sušiti našo robo, in opazujemo markanten greben, ki se dviga nad Saas-Fee-jem: v ravni liniji si namreč sledijo špičasti vrhovi Taschhorna, Doma in Lenzspitze. V daljavi se prav tako vidi včerajšnji Allalinhorn, pa del Rimpfischhorna ter Alphubel.

Koča se je sicer odprla šele pretekli teden, tako da smo skoraj edini gostje; edinole malo pred večerjo gor priteče (ja, prav ste slišali) še nekaj norcev s smučkami na ramenih. Ob pol 7 zvečer nas pričaka večerja in simpatična, mlada oskrbnica Marija nam v jedilnici postreže sprva z dobro zelenjavno juho, kateri sledi kuhana svinjina, pire krompir ter čudovita solata. Vsi se napokamo kot bobni, Marija pa nam zastonj doda še malo repeteja za najbolj lačne (Miloš, Roman). Za desert ostane še melona, nato pa kar hitro odrinemo spat, saj kanimo vstati že ob pol 4 zjutraj.

Ker nas je toliko, dobimo sami zase 2 sobi, ki sta kot pričakovano urejeni zelo skrbno. Pa vendar nobeden ne zatisne kaj dosti očesa, saj v obeh sobah izredno hitro postane neverjetno vroče, tako da se vsi kuhamo v izparini. Dodatno motnjo pa seveda predstavljajo še smrčači :). Jaz sem se počutil kar nekoliko utrujeno, grlo pa me je bolelo vse bolj, navkljub temu, da sem cel dan žvečil neke tablete. Tako pred spanjem pogoltnem lekadol (zaradi bolezni, saj me višina prav nič ne zdeluje), in v prvih nekaj urah noči se pod dvema odejama prav fino prešvicam; nato se počutim kar v redu. V primerjavi z lanskim Mont Blancom prav vrhunsko!

Ob pol štirih nas pričaka zajtrk, pravi čaj in kava. Vsi se nazobamo, saj je dovolj kruha, marmelad ter muslijev z mlekom. Miloš pa že nekaj jamra, da je ves slab. Edinole Kristina, Simon in Rajko so srečneži, saj ne gredo na Nadelhorn, tako da lahko spijo tja do 7 ure zjutraj. Sledi oblačenje ter pripravljanje opreme, in že se odpravimo od koče po grebenu navzgor. Prvo navezo seveda vodi Brico, ki ima na vrvi Kristino, Lenarta in Luka. Sledi naveza profesorjev, za njimi pa smo na vrsti jaz, Primož in Jovo. Večinoma štejejo naveze 3 člane, da bo hitrost hoje in drugih aktivnosti čim večja.

Prvih nekaj 100 višinskih metrov se vzpnemo kar po skalnem grebenu nad kočo, in prav kmalu obujemo dereze, saj je sneg trdo pomrznjen. Na izravnavi grebena pa prečimo v desno na ledenik, ki se nahaja SV od dolgega grebena, ki povezuje Hohberghorn, Nadelhorn in Lenzspitze (greben se imenuje Nadelgrat in je eno bolj napornih in lepih prečenj v tem delu Alp, nekateri pa ga celo primerjajo z znamenitim grebenom Peuterey na Mont Blanc). Kot se spodobi, se navežemo v ledeniško navezo, saj je ledenik kar napokan. Nekje tukaj se začne delati tudi dan.

Naša naveza sledi Bricotu, ki nas vodi čez ledenik in v strmo snežno flanko, na vrhu katere se nahaja sedlo Windjoch. Na sedlu skrajšamo vrv in se lotimo grebena, ki nas bo pripeljal direktno na vrh Nadelhorna. V tem času lahko vidimo smučarje s prejšnjega dne; nenavezani (s smučkami na hrbtu) se lotijo SV stene Lenzspitze in z dvema cepinoma pikajo kar direktno linijo po na belo ofrajhanem pobočju višine 500m (naklonina do 56 stopinj). Waaaa, noroo!

Hitro po začetku grebena se mimo naše naveze sprehodita Lenart in Kristina; greben je preveč za njiju. Pa vendar, Brico bi jima lahko vsaj ukazal, da naj počakata v vetrnem zaklonu na sedlu, ne pa da nenavezana prečkata ledenik! Ta skrajno neumna odločitev mi nikakor ne da miru, ko počasi vodim našo navezo naprej po grebenu. Tempo imamo res odličen; počasen, da je kaj, a ne potrebujemo nobenega počitka. Tudi zdravje oz. višina v naši navezi sploh ne dela nobenih problemov. Dela se dan in edinole ravno pravšnjemu vetriču se imamo zahvaliti, da ne postane presneto vroče. Po mojem mnenju ne bi škodovalo, če bi vstali uro ali dve prej, saj se že v jutranjem soncu sneg na grebenu začne neprijetno mehčati.

Ko pridemo do prvega skalnega skoka na grebenu, nas ta kar dodobra zaposli. Brico ga je obvozil po mehkem snegu na desni, mi pa ga splezamo direktno po skalah navzgor. V obeh primerih je nato potrebno prečiti snežno flanko, pod katero smo kar presenečeni, saj se 10cm pod snegom nahaja trd led! Sicer naklonina ni velika, a se vsekakor ne bi branil v drugi roki poleg cepina vihteti še bajlo. Ker smo trije, nam to le še otežuje delo. Za take neidealne razmere bi bila naveza dveh mnogo boljša, saj se lahko varujeta mnogo hitreje.

Nekje tukaj Primož začne govoriti, da mu ni preveč do nadaljevanja, saj nas pod vrhum Nadelhorna čaka še kakih 100-150m podobne skalne plezarije. Priznam, da tudi meni ne diši preveč, saj se je zgoraj potrebno varovati; v navezi treh bo to še bolj mukotrpno, kot za Brica in Luka pred nami, ki že uredita štant na prvih skalah. Jovo se strinja, in odločimo se, da obrnemo ter obrnemo tudi ostale naveze, za katere menimo, da ne bodo kos plezanju.

Čez prvi skalni skok se navzdol varujemo, kar za navezo treh seveda predstavlja spet svoj problem, tako da smo kar počasni. Ko skok uspešno premagamo, pa zagledamo še Miha, ki ga je prav tako ena naveza pustila zadaj. Kaj naj rečem, jezen sem še bolj kot prej… Naveza se prilagaja najšibkejšemu, če najšibkejši ne more, se obrne cela naveza (vsaj v primeru 2, 3 ljudi v navezi), ne pa da je pol hriba obljudenih z ljudmi, ki so jih egocentrični sočlani navez pustili tam, sami pa spizdili naprej! No, vsaj tako je moje mnenje.

Tako dobimo novega člana v navezi in se spustimo nazaj na sedlo Windjoch. Med spuščanjem opazujemo drzne smučarje, ki so že dosegli vrh Lenzspitze ter s smučkami oddrsavajo levo in desno po markantni zasneženi steni. Vrnemo se nazaj čez ledenik in na vstopu na greben srečamo Lenarta in Kristino, kako vadita reševanje iz ledeniške razpoke. Pravita, da je Milošu zdravje čisto zaslabilo, tako da je obrnil že na Windjochu; Špelo in Majo je poinštruiral v reševanju iz razpok, nato pa so se vrnili nazaj v kočo. Ker tečajnike načeloma čaka še izpit iz zgoraj omenjenega reševanja, sam pa sem edini pripravnik, na tem mestu razvlečemo štrike, nakar tečajniki vestno trenirajo in vozlajo :). Počasi se nam pridružuje tudi nekaj drugih ljudi, saj se še nekaj drugih navez obrne na grebenu.

Ko se vrača Brico, ga seveda slišimo, še predan nam ga uspe videti na grebenu, tako je glasen. Ko z Lukom prečita ledenik, pravi, da na Nadelhorn še ni imel tako slabih razmer; kombinacija gnilega snega in skal je botrovala temu, da sta se skoraj celoten zadnji del do vrha varovala. Do vrha pa sta nadaljevali še dve navezi, Roman in Barbara ter profesorji. Jaz Bricu pomagam, da nekaj tečajnikov naredi izpit ledeniške tehnike, vendar me sonce prav neprijetno žge, tako da se skupaj z nekaj tečajniki nato prav hitro odpravimo navzdol. Sestop do koče je v zmehčanem snegu živa muka, saj se udira tudi do kolen, vmes pa imaš skalne odstavke.

Pri koči se nas večino odloči kar za direkten spust do Saas-Fee-ja. Na pot se odpravimo jaz, Primož, Luka, Kristina in Lenart. Sam se odločim, da bom s ferato opravil kar se da hitro, tako da prav hitro švignem naprej. Čez ferato sem sicer res hitro, nižje na pešpoti proti Saas-Fee-ju pa me začne neprijetno pobirati. Tudi pijače mi zmanjka, tako da pridem v kemp v Saas-Grundu kar dodobra zdelan. Sploh tistih zadnjih 300m križevpota se mi je nenormalno vleklo.

V kempu so že Kristina, Miloš, Maja in Špela. Miloš je ves zadekan in kreha kot star kadilec. Tudi sam sem utrujen in dehidriran, tako da se zleknem na travo in se prav fino odžejam. Z Milošem vidiva, da z najinim podaljšanim bivanjem v takem (ne)zdravju ne bo nič. Počasi v kemp kapljajo tudi drugi posamezniki oz. ekipe. Pristavi se kofe, skuha se nekaj reči za pod zob, z mrakom pa vsi prav hitro popadamo v šotore kot ubiti.

Naslednji dan se večji del ekipe odloči še za obisk Hoch-Saas-a (žičnice proti Lagginhornu in Weissmies-u), saj imamo še vedno zelo ugodno akcijo. S srednje postaje navzdol se namreč da spustiti po cesti na t.i. skirojih, in vsi komaj čakajo na to. Le manjši del ekipe se odloči za ferato na Jaggihorn, ki je baje kar napeta in drzno zastavljena.

No, prav kmalu se ekipa vrne z dolgimi nosovi, saj imajo Švicarji ravno ta dan nek praznik, tako da je cesta zaprta, po njej pa ščuvajo številčne bike (kdo bi vedel zakaj). Tako šotore pospravimo, ko pa se vrnejo še feratarji, pa prav hitro odrinemo proti domu.

Za zaključek lahko rečem, da se nama je z Milošem morda kaka tura sicer res izognila (planirala sva iti še na Alphubel in Lagginhorn), vendar bova v Saas-Fee zagotovo še prišla, vsaj če bodo te akcije vsako leto (kar naj bi bile). Pa tudi Nadelhorn bo počakal. V odlični družbi (teli tečajniki so res fejst drušna) in lepem vremenu smo obiskali eno izmed središč švicarskega turizma ter gorništva in se imeli super, tako da lahko rečem le – hvala vsem udeležencem, imeli smo se fajn! (kar 76 fotk pa na Picasa albumih)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja