Nova smer v Debelem vrhu: Nebeška simfonija – VI (V A0)/III-IV, 430m
(tukaj objavljam skico in opis nove Bricotove smeri v J steni Debelega vrha, bom pa pripravil vodniček za tole smer in še za Katedralo v kratkem, pššt…)

Opis
Smer se začne v ploščah (III) bolj na levi strani (na začetku je viden prusik skozi skalno uho), katerim sledi do sidrišča, ki je umaknjen cca. 1 meter v levo od travno/skalne grape. Drugi raztežaj poteka skozi skalno-travnato grapo (I-II), nakar doseže sidrišče na začetku novih plošč nekoliko na levo. Tretji raztežaj sledi ploščam, sledi prečka v plošče bolj na levi (III), katerim sledimo do sidrišča, ki se nahaja levo in nekoliko spodaj pod širokim, izrazitim previsom. Sledi cel raztežaj plošč (IV), ki se konča na travni gredi. Naslednji raztežaj ravno tako sledi ploščam (IV), kjer izplezamo po nekoliko krušljivem svetu na travno gredo.

Objava
Navkljub dejstvu, da se mi grlo še ni do konca pozdravilo, sem se zaradi odpovedane Makedonije odločil, da izkoristim morda zadnji lep jesenski dan, preden se hribi odenejo v belo preobleko. Sicer sva bila z Mihom že zmenjena, da greva plezat Bricovo novo smer, ki jo je navrtal 1 teden prej, vendar je Mihu prišlo nekaj vmes, tako da sem zmečer precej obupano pošiljal sms-e, če bi se mi kdo pridružil. No, pa je Mare reku, zakva pa ne =).

Ker je že pozna jesen, se to pozna tudi na dnevu, tako da štartam ob relativno normalni uri nekje ob 6 iz Škofje Loke, nakar v Čirčah poberem še Mareta. In že dirjava proti Bohinju! Na planini Blato je navkljub dejstvu, da je četrtek, kar polno avtomobilov, in na poti do planine v Lazu srečava kar nekaj pohodnikov. Sva pa edina s čeladami in kovačijo v rukzakih :).

Mare pravi, da sem ga kar šopal navzgor… ne bi vedu, ampak vsekakor sva v cca. 1 uri pri koči v Lazu, kjer narediva malico, fruštek, v koči pa vzameva Bricov 70m štrik (hvala šefe… nikol ne škodi, če ni potrebno štrika nosit v breg). Odločiva se, da bova v smer šla samo z 1 rukzakom, tako da vanj nabaševa en kup pijače (dan bo topel in vroč, stena pa je južna) in nekaj malega za oblečt. Medtem, ko se sam kar napravim v plezalno opremo, Mare uživa na sončku – zjutrej sva bila obadva še malo zoprna, saj je bila v dolini vlažna megla, ko pa prideš enkrat do planine v Lazu, pa se samo začudiš – polne, nasičene jesenske barve, prijetna toplota in modro nebooo =).

Pod smerjo sva en-dva-tri, saj je vstop enak kot pri Katedrali, ki smo jo plezali lani. Mare sicer nekaj govori o tem, da bi vsaj prvi del smer solirala, a ga sam zavrnem, češ, itak imava dosti časa. Sem se potem še nekajkrat strinjal z njim, da bi se dobršen del smeri dalo posolirati (z obvozi detajlov verjetno celo…), ampak hej, nič ne škodi, če se varujeva, sploh v nekaterih delih, kjer je navkljub ploščam bilo rahlo krušljivo…

Sam se tako hitro zapodim v prvi cug, in s spodnjim delom smeri hitro opraviva. Smer je navrtana zelo zgledno (ene 2x bolj kot sosednja Katedrala), tako da je resnično dostopna tudi nemojstrskim plezalcem. Z Maretom hitro določiva pravilo, da se vpenjava v vsak 2. svedrovec, saj je tudi v tem primeru varovanje odlično, pa je vsaj nekoliko manj trenja. V začetku ima Mare smolo, da mu pripade nekaj bolj “travnatih” (I-II) cugov, meni pa pripade nekoliko več plate. Moram pohvaliti Brica za nos – zaradi goste navrtanosti in zmerne položnosti je smer resnična lepotica za uživat, kjer lahko psiho daš popolnoma na stran in se prepustiš razgledom in uživanju ob lahki plezariji.

No, nazadnje le prispeva do prvega detajla smeri, previsa, za katerega so naju strašili, da naj bi bil kar VI/VI+. Napeljem ga jaz, in priznam, da sem moral opraviti kar zoprn gib (povlekel sem se na majhnem krimpu čez spodjedo, kjer ne bilo nič za noge), tako da se z Maretom kar strinjava, da je ocena VI realna.

No, nato se je zgodila pa podobna situacija, kot že lani. Na naslednjem štantu (“vrh” med travnimi gredami) mi uspe, da mi z nog zleti plezalka! Pomojem gre za najbolj položno sidrišče v celotni smeri, a mi plezalka vseeno odleti v globino – slišim lahko le štork, štork, ko se odbija navzdol po skalah. Hitro naredim abzajl v “kotel”, vendar nimam sreče. Nato grem nazaj na štant, se razvežem ter se po travah spustim dva raztežaja navzdol, vendar sreče ni, in sumim, da se je plezalka odkotalila do dna smeri. Odločim se, da jo bom pustil tam, čeprav Mare pravi, da komot abzajlava. Sej se strinjam z njim, da je to le 100€, ampak resnično dvomim, da bi nama v vsej travi, ki jo premore J stena Debelega vrha, uspela locirati mojo plezalko.

Tako naslednji platast detajl napelje naprej Mare. Spleza ga zelo suvereno, in pravi, da mu ni bilo težko. To mi vlije nekaj upanja, da z rukzakom ter nizkim gojzarjem na desni nogi zaplezam vanj. Uspe mi ga zlesti na frej, vendar le zato, ker imam k sreči na levi nogi še vedno plezalko, saj je potrebno stopiti na izredno majhen stopek. Pa mi komej rata! Se moram resnično povleči z vso močjo v rokah. Se pa strinjam z Maretom, da je detajl zelo lep, vendar lepo splezljiv, tako da se strinjava, da je bolj V+ kot VI. No, bodo presodili ponavljalci…

Sledi še nekaj plate, kjer gojzarju nikakor ne zaupam, čeprav drži enako dobro kot plezalka. Zadnji raztežaj napeljem jaz in je že povsem hribovski, z razbito skalo in vsem, kar priteče zraven. Na vrhu se nato vpiševa v spominsko knjižico, ter na hitro sestopiva nazaj do planine v Lazu.

V Bricovi koči si privoščiva še pivce, nato pa brž v dolino, kjer je obvezen postanek v Bohinjski klasiki – Emi. Tokrat je na sporedu pica štirje siri s šunko, ki me zagifta še za 2 dni. Ja živjo!

Bricotu in kompaniji je uspelo ponovno navrtati lepo, izredno uživaško smer. Sicer jo še vedno pesti (kot kaže kroničen) problem Debelega vrha, kar pomeni da je nekaj vmesnih raztežajev hoja po travah. Pa vendar, detajli v smeri so nori, predzadnji raztežaj (platast detajl, plata, nato pa hribovski raz) je res super, dolžina smeri pa tudi ne več nezanemarljiva. Sam pejte =).