Tokrat sem se odzval lepemu povabilu Jerneja, ki me je vabil v Logarsko dolino, natančneje na Okrešelj, kjer je skupina lanskoletnih tečajnikov organizirala “mini” plezalni tabor. Z Jernejem sva se že nekaj časa menila za skupno plezarijo, in odkar sem nazadnje zamrazil jaz, sem se počutil kar malo dolžnega “poplačati” vsaj eno turo. Ker sam še nisem bil v Logarski dolini, se kar veselim, in za spoznavno turo območja v Miheliču hitro lociram staro klasiko, Igličevo smer (V+/IV, 350m) v Mali Rinki. O njej sem slišal kar nekaj lepih besed. Malo pred odhodom se slišiva še z Milošem, in ker se njemu tudi pleza, ga povabim zraven.
Jernej je z ženo šel na Okrešelj že dan prej, ostali del ekipe pa je bil gor že prej, in v petek so vsi plezali v Vzhodni smeri v Mali Rinki. Z Milošem pa se na pot odpraviva v petek popoldne. Po lutanju in iskanju odcepa za Pavličevo sedlo (naj povem le to, da sva bila 2x na Jezerskem) le najdeva to, za nas gorenjce, precej privlačno pot v Logarsko dolino. Še ura hoje, in okrog 8 ure zvečer z zadnjimi žarki dneva prispeva na Okrešelj.
Ekipa je od dveh dni plezanja že kar zmatrana, tako da se tudi z Milošem prilagodiva – jota, radler, potem pa že okrog 9 ure odbrzimo v sobe spat. Zaradi velike popularnosti Igličeve smeri se bojimo, da bo v soboto nanjo velik naval, tako da nas zjutraj budilka vrže pokonci že kar ob pol 5, nakar smo ob sončnem vzhodu malo čez 6 uro že na vstopu v smer. Dostop do smeri malo otežuje manjše snežišče, ampak se ga da po robu lepo obplezati do vstopa v smer. Ker smo trije v navezi, se odločimo, da bo vsak vodil naprej tretjino raztežajev. Sam sem določen za prvi del :).
Prve 2 raztežaja potegnem za celo dolžino vrvi, nakar ravno dosežemo v levo obrnjeno “polico” oz. rampo, ki vodi v levi del stene. Še en raztežaj, in že smo pod prvim detajlom smeri, s V ocenjenim previsom. Meni se ni zdel nič pretirano posebnega, pa še nabit je pošteno. Se mi pa zdi, da se skici iz plezanje.net in Miheliča malo razlikujeta, oz. da Miheličeva varianta preči bolj v levo; sam sem sledil črti klinov kar precej naravnost navzgor, in smer postreže s še enim lepim detajlom (kake 3m visoko zajedico), nakar dosežem sidrišče.
Ni mi povsem jasno, kako smo zgrešili Miheličev opis, da slediš levi zajedi še cel raztežaj, preden zaviješ v desno čez plošče (drugi detajl smeri, V+). Kakorkoli, serija klinov (kar 5 jih je bilo nabitih!) me je prezgodaj potegnila v prečko, desno čez bele plošče. Ker se mi je težavnost zdela nekje okrog V. stopnje, sem pač sklepal, da sem v smeri. No, problem se je pojavil, ko sem dosegel desno zajedo (pas plošč namreč na levi in desni zapirata 2 zajedi/kamina). Le-ta je bila pošteno podrta, klinov pa je zmanjkalo. Če bi bil pameten, bi si prebral opis smeri, se vrnil po prečki in nadaljeval po originalni smeri. Meni se je vseeno zdelo, da bi se tudi po podrti zajedi dalo iti naprej, tako da jo po nič manj podrtem svetu obplezam po levi, nakar prispem do lepe izravnave. Dobre kline za sidrišče nabijam kar kakih 5 minut, saj je skala res slaba. Nazadnje mi uspe narediti odlično sidrišče, in povarujem fanta, ki plezata za menoj.
Obadva sta ob prihodu na štant kar brez sape, saj menita, da je tisti moj podrti obvoz bil precej težji od prečke. Menita, da je bila tisto VI, a meni se ni zdelo težje od V, je pa res, da zaradi podrtosti nisem mogel urediti nobenega varovanja. Kakorkoli, navzgor zajeda zgleda še 10m bolj pokončna in podrta, nato pa menimo, da se more vsa stvar položiti. Tokrat se na vodilno vrv naveže Jernej in suvereno spleza kar pošten raztežaj (kakih 40m, jaz bi dal oceno V-) po desni zajedi, ki ravno tako ni nabit, v začetku pa je še nekoliko podrt. A navkljub dejstvu, da smo iz smeri, ponudi zajeda nekaj elegantnih prehodov, kjer se je treba lepo postaviti v razkorak. Tako nam pravzaprav sploh ni žal, da smo zalutali. No, Jernej se ob koncu raztežaja znajde pod velikimi previsi, ravno tako pa se zopet pojavijo klini, kar lahko botruje le dejstvu, da smo prispeli nazaj v smer.
Sledi še raztežaj vodstva Jerneja, nato pa sam spet za 2. raztežaja prevzamem vodstvo. Drugi raztežaj, izstopne plošče z oceno IV, so sigurno najbolj nora štirica, kar sem jih kdaj plezal v hribih! Preostali del smeri se mi sploh ni zdel pretirano poseben,s povprečno skalo in pravzaprav ne najlepšimi prehodi (je pa res, da smo zgrešili detajl smeri, plošče), ampak ta raztežaj je poplačal vse! Kompaktne plošče z ravno dovolj oprijemi in stopi v veliki naklonini, medtem ko imaš razgled dol na celotno Logarsko dolino. Žal ravno v tem delu smeri poslušamo in gledamo ropot helikopterja, ki ima reševalno akcijo…
V sosednji steni ravno tako zagledamo Primoža in Gregorja, ki sta plezala Celjsko smer, in kar malo se nam smeji, ko imamo tako noro plezarijo, onadva pa se pobijata po vršnih, “zelenjavnih” raztežajih. Zadnji trije raztežaji ponudijo še lep, nazobčan greben, in že smo iz smeri! Časovnica ni ravno šprinterska, saj smo plezali kar 7 ur. A upoštevajoč to, da smo bili trije v navezi ter da smo zalutali, je to čisto dober čas.
Izredno nas čudi, da na tako lepo soboto ni bilo nobenega drugega, ki bi šel plezat Igličevo! Tudi sosednja, Vzhodna smer, je gostila le 2 navezi (eno smo srečali ravno na vrhu), kjer se smeri združita. Na vrhu nam je tako prijetno, da si vzamemo prijetne pol urice za malico, kramljanje in sončenje. Sestop po Turskem žlebu nato mine relativno hitro, in kot bi mignil, smo nazaj na Okrešlju. Pita z gozdnimi sadeži (mmm, priporočam vsem!), sestop nazaj v Logarsko dolino, in že drvimo nazaj proti Gorenjski.
Dan smo zaključili na Jezerskem ob pastirskem jezeru, na sladoledu in kavi. Odličen izlet, in v Logarsko se sigurno še vrnem! Je kar malo zapostavljena s strani nas Gorenjcev, pa ne povsem po pravici, saj je dostopa manj kot pa npr. do Bovca ali Tolmina…
Galerija slik

Pingback: Igličeva smer, Mala Rinka | BricAlp