S staršema sem se že nekaj časa menil, da bi poleti skupaj skočili kdaj v hribe. Ker noben od nas ne pozna preveč dobro Zahodnih Julijskih Alp, sem hitro predlagal planino Pecol, oz. prvaka Zahodnih Julijcev, Montaž (Jof di Montasio/Špik nad Policami, 2753m). Zaradi bajeslovne Pipanove lestve si sposodimo še pasove in samovarovalne komplete, in navkljub delno oblačnemu vremenu rezerviramo spanje v koči Brazza, ki stoji na planini Pecol nad prelazom Sella Nevea.
Po ne prezgodnjem zajtrku se počasi odpravimo na pot. Naprej od Rabeljskega jezera se vsi peljemo prvič in sam sem precej navdušen – cesta do Selle Neveje zgleda odlična tudi za kolesarjenje, samo smučišče Sella Nevea pa nas ravno tako preseneti. No, kmalu zavijemo proti planini Pecol in ko prispemo do konca ceste, nas pozdravi gromozanska gmota Montaža. Vidi se, da je v Italiji dopust, saj je parkirišče zaparkirano, do koče Brazza pa hodijo tudi izletniki z otroci v sandalih in povsem ne-hribovski obutvi.
Mi si za prvi dan, za “aklimatizacijo” oz. za spoznavno turo izberemo lažji pohodniški cilj nad planino Pecol, Špik nad Hudo Polico (Cima di Terrarossa, 2420m). Navkljub precejšnji gužvi na poti smo pozitivno presenečeni, saj po stari vojaški mulatjeri prečiš strme travnate brežine v res lahkotni hoji, ki je primerna tudi za otroke. Po uri in pol hoje stojimo na vrhu in pogled se nam odpre na sosednje Poliške špike, Viš, Veliki Nabojs in ostale vrhove Zahodnih Julijcev.
Po malici se hitro odpravimo navzdol in že v zgodnjem popoldnevu smo nazaj pri koči Brazza na planini Pecol. Čas do večerje zapravimo z malico, pitjem piva in sončenjem. Z Markotom naju oba zapeče kot piščanca, tako da se sam v trenutku pisanja prav lepo lušim. No, v koči nato naročimo še večerjo, ki je povsem v italijanskem slogu – špageti ala ragu. Bi pa rekel takole, če imate radi svoje denarnice, rajši prinesite kuhalnik, spalke in svojo hrano in prespite ter se najejte kar ob avtu na parkirišču, saj je koča (sploh za dejstvo, da je dosegljiva z jeepom) presneto draga – pivo je (se mi zdi) 4.80€, porcija špagetov pa skoraj 8€!
Naslednje jutro smo prvi pokonci in ob 6 že korakamo po travnatih vesinah proti Montažu. Do vstopa v steno potrebujemo uro in pol, kar je pod časovnico, pa imamo izredno lahkoten tempo! Toliko o tem, kako se splača ves čas hoditi brez ustavljanja. No, pod steno si nadenemo samovarovalne komplete in čelade, nakar se zapodimo v steno. Pot na Montaž mi je izredno všeč, saj razen znamenite Pipanove lestve nima veliko zajl in železja. Se mi zdi, da so s tem prihranili mnogo obiska, pa tudi po doseženem vrhu imaš boljši občutek, ker si dobršen del poti preplezal. Tudi moja starša nimata nobenih problemov, navkljub temu, da zadnjih par let ne hodita kaj preveč aktivno v hribe. Sej veste, enkrat hribovc, vedno hribovc :).
Ker tokrat po dolgem času ne plezam na goro, ampak hodim, imam ogromno časa za fotografiranje, ravno tako pa smo na zelo visoki višini že zgodaj zjutraj (česar pri plezanju ni), tako da se veselo zabavam in iščem motive. Zahodni Julijci so ravno tako raj za visokogorske živali, saj oba dva dneva srečujemo cele trume kozorogov.
Ko dosežemo greben in izplezamo iz Pipanove lestve, se Tatjana odloči, da naju bo počakala. Sicer pa smo nagrajeni s čudovitim razgledom – zaradi rane ure so vsi oblaki daleč pod nami, in razgled je na Avstrijske velikane (Hochalmspitze, Grossglockner, …) kot tudi na celotne Julijce! Z očetom tako v 10-15 minutah splezava še čudovit, izpostavljen a nič posebno težak greben, pozvoniva na zvon na vrhu in se vrneva nazaj. Šele po spustu s Pipanove lestve nas ujamejo “zasledovalci” (z izjemo gornika, ki je sigurno čakal sončni vzhod na vrhu). Ravno v tem času vrh gore doseže oblak, in vidljivost se zmanjša na kakih 10-20 metrov. Sestop traja nekoliko bolj počasi, ker je dobršen del poti precej naložen, pa zaradi varnosti drugih rajši hodimo počasi, da ne sprožamo kamenja. No, še vseeno smo kar hitro nazaj pri travnih livadah pod vršno kupolo, in tam si le vzamemo čas za malico.
Pot navzdol do koče oz. avta se kar vleče, vmes pa srečujemo trume ljudi, ki rinejo gor. Ob taki pozni uri in taki oblačnosti! Ne vidim smisla, da bi šel na vrh v tisti oblak, ampak kot pravijo, tisoč ljudi, tisoč čudi. Po čudovitem kosilu pred Kranjsko goro tako že zgodaj popoldne zaključimo fenomenalno turo, na kateri smo vsi maksimalno uživali :).
Galerija slik
