Z Janezom, Petro in Milošem smo se, kot že tolikokrat, zmenili za še en skupen plezalni cilj. Tokrat nas je pot zopet vodila v Zahodne Julijske Alpe, natančneje v severno steno Montaža. Slovita Kugyjeva smer iz leta 1902 (III/IV-, stari klini in zajle) je v vseh vodničkih (predvsem seveda gledam tebe, Mihelič) opevana s takim zanosom, da se vsakemu ljubitelju gora pocedijo sline.

Malo zgodovine – naš znani mojster Kugy je s kolegoma Komacem in Ojcingerjem omenjeno smer preplezal leta 1902 ter z dejanjem rešil problem severne stene Montaža, hkrati pa naj bi to v tistem času bila daleč najtežja smer v Julijskih Alpah. No, skromnih 8 let zatem, leta 1910 je avstrijsko-nemški gorniški klub (verein) to veličastno turo spremenil v normalno ferato. A skozi čas se je zgodilo to, kar je za tako smer edino pravilno – leta 1960 so jeklenice in skobe nazadnje prenovili, od takrat naprej pa se varovalnih naprav ni več obnavljalo.

To pomeni, da ima Kugyjeva smer zanimivo lastnost – gre za plezalno smer, alpinistični vzpon, ki pa je vseeno precej olajšan zaradi starih, presenetljivo dobrih varoval.

V petek zvečer tako krenemo iz Zajzere na bivak Stuparich, in okrog 8. ure zvečer smo pri bivaku. Bivak je izredno lepo urejen in poln vse potrebne opreme, in po kratki večerji ob 9 že popadamo po posteljah. Ravno, ko približno zaspimo, pa nas ujame še druga skupina ljudi, s katerimi si nato delimo bivak.

Ob 5 nas iz postelje vrže budilka, in po hitrem postopku se zaženemo navkreber proti ledeniku na severni strani Montaža. Po uri hoje (Janez in Petra sta bila že na ogledni turi, tako da sta pot že poznala) dosežemo vznožje velikega snežnega jezika, ki tudi v pozno poletje vsebuje vzorno količino snega. Za varno hojo so tu nujno potrebne dereze in cepin, saj se snežišče proti mračnemu zatrepu pod stenami postavi konkretno pokonci.

Pod temi stenami žal dosežemo krajno zev, oz. kar konkretno “luknjo” v ledeniku, nad katero vsi osupnemo – pred nami se namreč dviga 10-12m visok sneženi zid, ki ga prekinja kotanja. Hitro nam je jasno, da tam čez pač ne bo šlo. Vsi se strinjamo, da bi se lahko nekaj “na silo” pujsali pri strani, ampak skupna, najbolj modra odločitev je, da obrnemo. Kugyjeva smer bo počakala tudi na naslednje leto, nam pa se ne mudi :). Tako da za vse ponavljalce – vstop je zelo otežkočen, če ne kar nemogoč! Seveda, vsak si bo mislil svoje. Nam se ni zdelo vredno reskirati kakega neljubega padca v krajno zev. Upam, da bodo slike dovolj zgovorne, če je kdo še namenjen v te konce…

Ker je bil dan krasen, smo si za sestop izbrali drugo pot do bivaka Stuparich, ki vodi pod ostenji Montaža in Špika Hude Police, nakar se zložno spusti na velike nanose grušča v Zajzeri. Sledil je še obvezen stop – sladoled, nato pa vožnja nazaj domov.

Kugy, Kugy, še se vratimo…

Galerija slik