Nekateri veste, nekateri pa ne, da sem si pred 1 mesecem počil prst na roki. Zoprn dogodek se je dogodil pri “nedolžnem” kolesarskem spustu (ajde, bilo je downhill) s Križne gore v bližini Škofje Loke. Pa je šla roka v gips, in za 4 tedne sem se moral zaposliti z nešportnimi aktivnostmi, kjer je prednjačilo delo in diploma. Hvala bogu sem ujel okno slabega vremena, tako da praktično nisem nič zamudil. Ko sem en teden nazaj končno dobil gips dol z roke, mi je bilo takoj jasno, da moram hitro nazaj ven, na luft! Kot bi me nekdo poslušal, se je vreme zrihtalo, in na lepo sončno soboto sem se zlahka odločil, da grem preverit nivo svoje kondicije.

Ker naj plezal še 1 mesec ne bi (vsaj tako pravijo dohtarji), sem se odločil, da bom poskusil v žakelj pobasati en kup hribovskih tur, ki sem jih imel že dlje časa ogledane, pa so vedno izpadle iz izbora, ker sem šej raje v hribe plezat :).

Prvotni plan, ki je obsegal prečenje Dolgega hrbta, Štruce, Skute in sestop nazaj na Suhadolnika sem (hvala bogu!) opustil, zjutraj potegnil eno uro dlje ter se okrog 7. ure odpravil proti Ambrožu pod Krvavcem. Ob 7:45 tako štartam s parkirišča in ga našpičim po cesti proti Domu na Krvavcu. Dela se čudovit dan – celotno Sorško polje z zgornjo Gorenjsko, Julijci, Karavankami in Kamniškimi Alpami je brez oblačka, medtem ko proti morju in vzhodu pogled zapira morje oblakov. Ne morem povedati, kako sem pogrešal te razglede! Cel mesec gipsa in slabega vremena v človeku povzročita svojevrstne potrebe… Navkljub dejstvu, da smo že skoraj novembra, je zunaj temperatura prijetna, in aktivna majica je dovolj tudi za vetrovno senčno jutro.

V teh koncih sem enkrat že blodil (obiskal sem Vrh Korena), in kot nazadnje mi je prvi del poti mimo smučarskega centra Krvavec najbolj zoprn. Strmi klanci ob smučišču, kjer se že od jutra sliši motorke, bagre in človeške vzklike ob pripravah na zimsko sezono. Na srečo je tega vzpona relativno malo, vendar verjetno predstavlja najbolj siten klanec v celotni turi. Malo pod Velikim Zvohom se odcepim na levo in sledim prijetni stezici proti planini Dolge Njive. Ker je pot večino dneva v senci, me pričakajo spolzke, mokre skale, po drugi strani pa me pot nagradi s fantastičnimi razgledi na večji del Gorenjske. Ko dosežem Dolgo Njivo, me čaka krajši vzpon, in že sem na križišču poti.

Do vrha Kalškega grebena potrebujem še malo več kot uro hoje po počasi se vzpenjajočem grebenu, ki nudi vedno lepše razglede še na Kamniške prvake in je navkljub jeseni izredno topel. Veter ne piha več in kar naenkrat postane soparno – za brez majice! Sicer pa se pot vije med nizkimi borovci po naluknjanem kraškem terenu vse do vrha, kjer nas končno pričaka pust, skalnat svet. Na vrhu si privoščim malico – za turo od parkirišča sem potreboval 2:45, kar je konkretno pod časovnico. Rečem si, da sem po mesecu neaktivnosti kar v formi. No, ko po koncu ture sedem v avto, se ne bi več strinjam, saj me boli vse :).

Po malici in uživanju v razgledih se odpravim nazaj po poti pristopa. Do križišča poti srečam še 3 ljudi. Da dneva ne bo prehitro konec, se odločim, da se vrnem po drugi poti – da dosežem Krvavec, bom prečil greben Ježa. Greben je lep in nudi lepe razglede, in na njem srečam še kakih 5 ljudi. Vsekakor pa gužva ni bila velika, predvsem za soboto. No, ko to rečem, prispem na Krvavec, kjer je situacija obrnjena – ogromno število pohodnikov se sprehaja po cestah po smučišču. Večino si jih je verjetno privoščila malo daljši spanec, saj je konec koncev le sobota. Vsakomur svoje, sam bi se tudi v tem primeru mnogo raje odpravil kam drugam kot sem.

Aha, preden zaključim – ob povratku v vasi Grad lociram odlično slaščičarno, kjer imajo sadne torte z vanilijevo kremo – the only way it should be! Itak sem jih vzel za domov :). Sicer pa upam, da bo še kaj lepega vremena, saj imam kar nekaj za nadoknaditi…

Galerija slik