Nekaj pred 9. uro zjutraj me pokonci vrže telefon. Na drugi strani je Miloš, ki me sprašuje, če imam danes kej časa: “Ja valda da imam, samo a ni obupno vreme??” “Ja je ja, sam a vseeno skočiva pogledat na Mojstrovko?” “Ja pa pejva ane!” V pol ure se tako zvalim iz postelje, pripravim rukzak in oddrvim proti Kranju. Celotno Gorenjsko zajema nizka oblačnost, ki nikakor ne bo šla stran, zato si pri Milošu v miru narediva jajčka za fruštek, nato pa oddrviva proti Kranjski gori. Ob prihodu na Vršič sva sevede edina norca, tako da zasedeva mesto na popolnoma praznem parkirišču.

Na Vršiču brije kot pri norcih – ne čakava, da bi naju začelo zebsti, in vzameva pot pod noge. Ko doseževa sedlo pod NŠG, se oblaki odstrejo in pred seboj zagledava Slemenovo špico, daleč spodaj pa Rateče. Odcepiva se levo za Hanzovo ferato in prav hitro je čas, da si nadeneva čelade in zagrizeva v strmino. Sam sem v Hanzovi prvič, Miloš pa jo je že ničkolikokrat prehodil. Mokra skala in močan veter sta razloga, da si za vzpon vzameva čas in vestno preverjava vsak stop in oprimek. Plezava seveda kar v rokavicah, saj je na vetru kar mraz. Za razliko od napovedi pa se oblaki kar nekako držijo narazen, tako da ves čas lahko opazujeva steno pod seboj.

Navkljub previdnosti sva hitro iz pokončnega dela ferate in pod vršno piramido Male Mojstrovke se za trenutek oblaki razprejo ter nama ponudijo pogled dol v sam Tamar in severni zid Mojstrovk. A kaj, ko to traja le nekaj sekund – kmalu nato naju zagrne oblak in vidljivost močno pade. Na srečo sva v teh koncih obadva že kar nekajkrat blodila, tako da sva prav hitro na vrhu, kjer ostaneva le toliko, da narediva skupinsko fotografijo, nato pa dol na južna melišča. Po ekspresnem sestopu po melišču sva pri avtu 2 uri po tem, ko sva ga zapustila. Premočena pa do kosti :). Rukzaki, hardshelli ter hlače so vsi, kot bi jih potunkal v lavor vode. Ampak kaj, se je splačalo…

Ko pri Matičku vase baševa še kebab, se strinjava, da je bil dan predvsem za slabe razmere odlično izkoriščen!

Galerija slik