Letošnja jesen res dobesedno skopari z lepimi dnevi, zato je potrebno vsako lepo luknjo vremena izkoristiti. Na veliko srečo (ali nesrečo?) sem bil novembra precej okupiran, tako da se mi odsotnost hribovskih izletov sploh ni zdela tako huda. Pa kakorkoli že – ko so za vikend napovedali lepo vreme, predvsem v višjeležečih delih Slovenije (beri: hribih), nisem mogel ostati ravnodušen. Kot ponavadi sta bila istih misli tudi Janez in Petra, in še enkrat (kot že mnogokrat) sem se malo “uštilil” zraven na dostojno, lahkotno in predvsem razgledno turo na Grintovec.
V klasični hribovski maniri štartamo že ob 5 iz Škofje Loke, in že pred 6. uro zjutraj pod Suhadolnikovo kmetijo zagrizemo v breg. Navkljub sredini novembra mraza ni nobenega, se pa seveda pozna zima – v soju čelnih svetilk nas čaka namreč kar nekaj vzpenjanja čez Taško, ki je resnici na ljubo kar zoprno, saj so jeklenice in lesene stopnice prav zoprno pomrznjene. Že med hojo po Taški začne sonce oblizovati južna pobočja Kočne z zlatim sijem, nekje pod Kokrškim sedlom pa nas dokončno ujame dan. Razgledi so res fenomenalni in vsi nepopisno uživamo v razgledih. Še bolj zato, ker človek po celem mesecu ždenja v deževni, oblačni dolini kar malo pozabi na sonce in radosti, ki jih prinaša.
Sam sem vedno pravil, da je nizka oblačnost nujno pomembna za kičasto razpoloženje v hribih in tokrat imamo ravno to srečo – celotno Sorško polje je morje oblakov, mi pa se med vzpenjanjem po famozni Grintovčevi Strehi le spogledujemo s poprhanimi hribi, ki se kot mogočni braniki vzpenjajo nad oblaki. Predvsem izstopata Kalška gora in Kalški greben, na vrhu katerega prav kmalu zagledamo še enega uživača. Razmere za hojo so dobre, saj je snega res za vzorec in nikjer ni potrebe, da bi človek potreboval dereze ali cepin.
Po malo več kot štirih urah nič kaj preveč ekstremne hoje dosežemo vrh; odprejo se razgledi vse Kamniške alpe v snežni preobleki, hitro pa najdemo še Avstrijske gore, ki so za razliko od naših še nekoliko bolj poprhane. Na vrhu kar neprijetno piha, tako da naredimo nekaj posnetkov, nato pa se hitro obrnemo in začnemo sestopati. Nekje na sredini Strehe se med klepetom usedemo, in na toplem jutranjem soncu pomalicamo – bolj zato, da domov ne bomo nosili sendvičev, saj smo se že s samo turo “duhovno” najedli za kar nekaj poštenih obrokov :).
Ko zapustimo Kokrško sedlo, se prav kmalu znajdemo v oblaku, in kot bi trenil se znajdemo pri avtu – in s tem nazaj v dolinski turobnosti. Žal je bilo vremenskega okna le nekaj dni, ampak baterije so se vsaj za silo napolnile! Upam, da je vsaj drobec naših užitkov zajet v priloženih fotografijah :).
Oh, krasn! 🙂