Se opravičujem da je bila na blogu toliko časa (2 meseca!) taka suša. Izgovori, izgovori, izgovori… Nekje med med pripravo in zagovorom diplome, službo ter res neverjetno obupnim vremenom mi je uspelo pridelati še 2 “plezalski” poškodbi, da sem zamudil še tisto pol-tedensko okno lepega vremena, ki nas je razveselilo nekje konec januarja. Hvala bogu sem se približno pokrpal, in že cel februar mi je v glavi odzvanjalo samo to, da naslednjega okna ne bom zamudil.
No, na “okno” sem moral čakati le do tega tedna, saj so vremenarji napovedali dva lepa, sončna dneva. Na hitro se v službi zmenim, da bom nadoknadil stvari za vikend, in se prav elegantno “prišvercam” očetu in njegovemu kolegu, Juretu, ki planirata turni obisk Svetih Višarij nad Trbižem. Tako ali tako je lavinsko stanje bolj klavrno, saj je zaradi velike količine snega in konstantnega sneženja odeja še vedno precej nestabilna, Višarje pa so varen cilj. Ob humani uri (hvala bogu!) se zbašemo v avto in v poznem dopoldnevu štartamo iz parkirišča pri smučišču.
Navkljub vestnemu spremljanju vremenskih napovedi sem presenečen, kako velika količina snega je zapadla v Zahodnih Julijcih! Ko v gmajni ob dobro vdrti špuri naletimo na kapelico, se ta kar šibi pod težo snega – nič čudnega, saj ga je na njeni strehi vsaj meter in pol! No, špura je potegnjena in utrjena, v ospredju pa Marko drži konkreten tempo – zaradi tega kar zajetnih 950 višincev opravimo v malo več kot 2 urah. Na vrhu smo poplačani s fenomenalnimi razgledi na Julijce, kjer izstopata Mangart in Jalovec, ter na Montaž, Viš in Nabojs. Marko in Jure se odločita za obisk oštarije v Višarjah, kjer se kar tare smučarjev, sam pa skočim še na vrh do križa, da se še bolj naužijem razgledov. Bojim se, da hribov zaradi slabe vremenske napovedi naslednji teden namreč spet lep čas ne bom videl :(.
V Višarjah je kot rečeno zmerna gužva, kar pa nas ne ustavi, da se v oštariji ne bi fino okrepčali. Po prijetni furlanski košti nas na smučišče sploh ne vleče, in ker nobeden od nas že dolgo ni bil na dilcah, prispemo na dno z dodobra zmatranimi nogami in mečami. Seveda smo zaradi pozne ure dobili že razmetan, popoldanski sneg.
Ampak to sploh nima veze! Mater, po 2 mesecih ždenja v notranjosti so bili teli hribi kot doza najčistejšega heroina direkt v kri. Zadane! Upejmo, da bomo letošnje rekordno sneženje lahko vsaj še malo izkoristili.