Leto je naokoli, in službena pot me je zopet ponesla v Združene Amerike, natančneje ponovno v mesto Madison v zvezni državi Wisconsin. Tokrat sem v ZDA ostal 3 tedne, zato sem prvi vikend veselo pritrdil povabilu sodelavca, ki je z družino nameraval obiskati zgoraj omenjeni kraj.

Devil’s Lake je nacionalni park ob istoimenskem jezeru, ki je v povečini izredno ravni deželi Wisconsin svetla izjema – jezero in okoliške hribčke (ki so za naše razmere res hribčki) so namreč daljna tisočletja nazaj preoblikovali ledeniki. Pri nas njihova višina (nekaj 100 višinskih metrov) ne bi dosegla niti skomiga z rameni, tukaj pa so okoliš že kar nekaj časa nazaj proglasili za narodni park. No, znameniti klifi iz zbitega peščenjaka, ki obdajajo jezero, bi tudi pri nas naleteli na odobravanje.

Se mi zdi, da veste, kam napeljujem s tem opisom, kajne? Devil’s Lake je glavni plezalni center za obširen del plezalne populacije celotne dežele Wisconsin, saj je dežela nehribovita in polna ravnin in polj. Tokrat sem bil v družbi neplezalcev, vendar so mi pogledi ves čas uhajali navzgor proti klifom, kjer se je “napenjalo” kar nekaj plezalcev. Naslednjič moram res nujno najti soplezalca!

No, s sodelavčevo družino smo najprej pripravili tipični “ameriški” piknik s hamburgerji, bratwursti in koka kolo. Nato smo se odpravili na res kratek izlet, ki je bil dolg kake 3, 4 kilometre. Mala malica, ampak za ljudi, nevajene hoditi (sploh!) je predstavljal resen izlet! V množici sopihajočih ljudi smo se povzpeli na klife. Pot nas je vodila preko skalovja, kar je še dodatno upočasnilo naš tempo, saj so skale zlizane od mnogih čevljev, kar je terjalo res žabji davek na našo brzino. Ljudje tukaj res niso vajeni hribov in hoje po čemerkoli drugem kot asfaltu.

Z vrha klifov se mi je lahko le cedila slina ob pogledih na vrste plezalcev, opasanih s čeladami, frendi, jebami in drugimi pripomočki: plezanje v parku je namreč izrazito “trad”, kar pomeni, da po vzponu v smeri ne pustiš ničesar. Mimogrede, sam park je navkljub lokaciji znotraj Amerike kar znan, in v njem je svoje talente preizkušal marsikateri znan ameriški plezalec, npr. Lynn Hill, Paul Stettner, …

Pot nas nazadnje le pripelje nazaj do avta, in v senci deževnih oblakov jo popihamo nazaj v Madison. Če vas bo kdaj pot slučajno zanesla na “midwest”, kot Američani pravijo temu delu Amerike,  in ste navdušeni nad naravo, pohodništvom ali plezanjem, vam toplo priporočam obisk območja!

Galerija slik