Kislo aprilsko vreme (ki se je kasneje sicer uneslo) je bilo razlog, da sva se z Janezom prav hitro začela dogovarjati o tradicionalni spomladanski Paklenici. Pridruži se nama še Jernej, in zaradi vremenske napovedi v nedeljo ob štirih zjutraj že dirjamo proti Metliki. Ko okrog petih zjutraj poberemo še mladeniča, ki je zaspal za volanom in razbil avto, ter ga odložimo v Metliki, se že začne delati dan. Med vožnjo po Velebitu moram priznati, da smo bili vsi kar negativno razpoloženi, saj je zunanja temperatura kazala -1 stopinjo, vsenaokrog pa je bilo megleno in oblačno.
Pa vendar – ko izstopimo iz tunela Sveti Rok, se slika obrne: obsije nas sonce, temperature pa poskočijo na normalne vrednosti. Ko vstopimo v kanjon, je avtomobilov kar nekaj, in res, ko se napravimo v plezalno opravo in zakorakamo proti stenam, srečujemo kar nekaj skupin ljudi, kjer prednjačijo predvsem frikoti v sektorjih ob vodi. Moja tokratna želja je bila Slovenska smer/PIPS (6a, 200m), in soplezalca nimata ugovorov, sploh ko izvesta, da je dostopa manj kot 10 minut :).
Žreb me določi za prvega, in v prvem cugu se prijetno ogrejem, nakar najdem štant pod vertikalmo zajedo (5b), ki deluje kar zanimivo. Janez jo zborba, in čas je za mene in Jerneja. Ja zajebano! Prosto preplezam nekje do sredine, nakar ne gre več, in po parih potegih za komplet zadihan stojim v lažjem svetu. Jernej je v istem zosu, s tem da mora on kot zadnji v navezi še izpenjati komplete. Tako kot Karabore lansko leto – 5b-ji so v Paklenici presneto težki, sploh če nisi uplezan! Naslednji raztežaj spet prevzamem jaz in ponudi lepo prečko v desno in začetek izrazite zajede, ki smo jo gledali že iz kanjona. Janez brez težav in z nasmeškom na obrazu napelje naslednji raztežaj, detajl smeri (6a previs), ki pa ne meni ne Jerneju ne povzroči preveč preglavic. Ja lažje kot drugi cug!
Sledi še nekaj lepih raztežajev, ki so načeloma lažji, saj se stena postavi nekoliko bolj na notri, vsebujejo pa ravno tako še 6a platast detajl, ki je cukrček, in razmajani kamen, ki za nas hribovce sploh ne predstavlja problema :). Okrog treh smo tako nasmejanih obrazov na vrhu Debelega kuka, in s strahospoštovanjem zremo proti severozahodni steni Anića Kuka, našega cilja naslednjega dne. Po abzajl pisti sestopimo pod steno. Ker je še zgodaj, se odločimo, da raztegnemo noge in se sprehodimo do jame Manite peči. Po lagodnem vzponu smo v pol ure pri jami, kjer se malo zleknemo in uživamo v razgledih, predvsem pa zremo v pokončno steno Anića Kuka, kjer poteka naša naslednja smer.
Zaradi ene same nočitve nismo s seboj jemali šotora, tako da prespimo kar v sobah enega od kempov v Starigradu. Naslednje jutro je še topleje, veter pojenja, folka pa se večino spoka, saj je ponedeljek. Mi pa nabrušenih pet v Velebitaško (6a+, 350m)! Smer je Janezu delala lušte že nekaj časa, sam pa sem imel plan vsaj poizkusiti stvar prosto preplezati; lani sem namreč v njej tehničaril po kompletih. Janez se zapodi v prvi raztežaj, ki ponudi težko, pokončno plezarijo. Z Jernejem mu vestno slediva in prosto splezava vse (5b). Kako lep cug! Ko se navadiš “laybacka” in plezanja zajedic ter poči, uživaš na polno in ne vem, če sem v Pakli že plezal lepši cug s takim tipom plezarije.
Sledi nekaj položnejših cugov, ki nas pripeljejo do gigantske luske v sredini stene. Super štant! Nazadnje le zaplezamo v težke raztežaje Velebitaške, sprva po rampi v desno (5c), nakar meni pripade raztežaj z detajlom smeri, 6a+ previsom. Smer sem do sem preplezal prosto, in moram reči, da poskusim dati vse od sebe, ampak že malo pod previsom vidim, da iz te moke ne bo kruha. Bi bilo treba smer kar naštudirati: platka pod previsom, zoprni, mokri podprijemi ter nekaj “horuk” gibov na vrh previsa. Zato se poprimem parih gurten in vpnem, ter potegnem čez detajl. Sledi še kar napeta plezarija po poči/zajedi do naslednjega sidrišča, kjer vodstvo prevzame Janez. Cug, ki sledi, je zopet fantastičen, saj je malenkost lažji kot prejšnji, še vedno pa imaš pod seboj celotno steno!
Na prijetnem štantu se poveselimo in pomalicamo, in po izstopnih raztežajih smo kmalu na vrhu Anića Kuka! Janez zarjuje bojni klic, in prav židane volje sestopimo nazaj do avta. Sledi basanje na maso, ter ekspresna vožnja domov. Ni potrebno dvakrat reči, da me doma odreže kot keks… Pakla mi pač vedno postreže z veliko dozo plezalskih užitkov, sploh, če je človek v taki zmagovalni ekipi, kot smo bili mi trije.
Galerija slik
