Grebensko prečenje Storžič – Preddvor

Obdobje kislega in ne pretirano plezanju naklonjenega vremena se žal nadaljuje, zato smo s kolegi morali zopet preklicati plezalne načrte. Miloš je, hvala bogu, predlagal simpatično alternativo – iz Doma pod Storžičem bi se skozi Žrelo povzpeli na Storžič, nato pa turo nadaljevali čez Bašeljski preval, Bašeljski vrh, Mali Grintavec, Srednji vrh, Cjanovco, se spustili na Javorov vrh, obiskali še Potoško goro, ter nazadnje preko Sv. Jakoba turo zaključili v Preddvoru. Moram reči, da ture sam nisem še nikoli načrtoval, vendar mi ni bilo 2x za reči – omenjeni greben namreč gledam iz Škofje Loke lahko vsak dan.

Hiter pogled na ARSO, ki pravi, da bo okrog Storžiča še najbolj “jasno” vreme, in že smo domenjeni za turo! Iz prvotnega kroga potencialnih udeležencev nazadnje ostanemo le moja malenkost, Miloš in Tina, saj se Jernej in Teja raje odločita za obisk Jerebice v Julijcih, Matej in Anja pa za obisk Vrtače v Karavankah. Ja ni da ni, pa smo skupaj obiskali vse 3 velike gorske verige v Sloveniji :).

Jutranja budilka me ob, presenetljivo humani, 5. uri zjutraj vrže pokonci, in sprva se z dvemi avtomobili zapeljemo v Preddvor, nakar se sam presedem v sestrin avto in že drvimo proti Tržiču! Skozi Lom pod Storžičom se zapeljemo prav do Doma pod Storžičem, kjer začnemo s hojo okrog 7. ure zjutraj. Gužve ni nobene (smo prvi avto na parkirišču), vreme pa je zjutraj stabilno in delno jasno. Z Milošem zastaviva res divji tempo, vendar naju malo ustavi Tina, ki letos pač nima veliko hribovske kondicije. Pa je bilo to še kako dobro, saj nas je čakala še dolga tura!

Vzpon skozi Žrelo je potekal brez težav, saj je ves sneg na poti že skopnel, in po prijetnem grebenskem sprehajanju se na vrhu Storžiča znajdemo okrog pol 10. Tam srečamo nekaj znanih sorodnih duš, in ob malici malo pokramljamo. Vreme se drži odlično, saj je nad nami celo zaplata modrega neba. Drugačen pogled pa se kaži proti Julijcem, saj je (za razliko od 3 ur nazaj) Pokljuka že v dežju, in oblaki se kot zakleti zgrinjajo proti Triglavu in osrednjim Julijcem. Pogled na vzhod je lep, saj se tudi Kočna in Grintovec zaenkrat dobro otepata oblakov.

Ker nas čaka še dolga pot, začnemo sestopati proti Bašeljskemu prevalu. Od tam pa zopet navkreber – dobrih 10 minut hoje nas pripelje na Bašeljski vrh, kjer uživamo v samoti. Celotna grebenska pot je res idilična, saj imaš na vsakem vrhu prijetno klopco, kjer se lahko usedeš in uživaš v razgledih! Sicer pa je izlet res ustrezen za oblačne dneve, saj vse do spusta s Cjanovce ne naletiš na senco, kar zna biti v vročem poletju močna nadloga! Iz Bašeljskega vrha sestopimo na eno izmed številnih škrbin ter nadaljujemo vzpon proti Malemu Grintavcu. Po pravici povedano ne vem, od kod ime za ta kucelj, je pa klanec definitivno kar strm, tako da je ime kar upravičeno. Na srečo tega klanca ni veliko, in po 20 minutah smo na vrhu. Še ena klopca, uživanje v razgledih, in spustimo se navzdol proti Srednjemu vrhu.

Na Srednjemu vrhu smo zopet sami, in preko Cjanovce začnemo spust proti Javorovem vrhu. Ta del poti mi je bil res simpatičen – v teh koncih sem bil dejansko prvič, in vse, od prečenja travnikov nad Hudičevim borštom, pa do res prijetnega grebenskega sestopa v gozd proti Javorovem vrhu je ena velika samotna uživancija. Presenečeni smo nad številom mravljišč, saj se ob njih spotikamo skoraj na vsakih 10 metrov. Pot skoraj ves čas sledi grebenski rezi in v prijetni hoji gor-in-dol se kmalu znajdemo na Javorovem vrhu. Še enkrat – kako lepo! Nizka trava, redek gozd in maloštevilni obiskovalci, ter toliko lepih kotičkov, kjer bi se človek samo zleknik v travo in poslušal tišino okrog sebe…

Iz takega romantičnega vzdušja nas zdrami prvo grmenje, ki pa je k sreči še oddaljeno. Tako ali tako se zavedamo, da smo že iz neke velike nevarnosti. Kakorkoli, do Potoške gore sledimo grebenski rezi; markirana pot se le-tej sicer občasno umakne, vendar te dobro vidne stezice vodijo prav po njej. Na Potoški gori nas čaka samo še spust, in preko Jakoba (kjer zopet posedimo na, ne boste verjeli, sončku!) se po dobrih 6 urah in pol hoje znajdemo v Preddvoru.

Če potegnem črto – res sem bil presenečen nad lepoto vzpetin nad Jakobom! Jakob (in pot na njega) se mi nista zdela nič posebnega, ko pa od tam nadaljuješ navkreber proti tisti čudoviti zeleni gmajni, pa lahko rečem le eno: kar malo sem fouš kolegom iz Preddvora, da imajo tak “raj” na dosegu roke :).

Kot se spodobi, smo turo zaključili z razvajanjem – najprej z ledeno kavo v enem in edinem Irish Pubu v Tržiču, nazadnje pa s “pacanjem” trebuha v prav tako eni in edini kruhkeriji Gorjanc. Zdej nej se pa, lepo prosim, vreme že malo zrihta!??


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja