Kot se je že ničkolikokrat zgodilo, je bilo za vikend napovedano relativno stabilno vreme. Ker v petek za spremembo delam od doma, se z Anjo dopoldne dobiva na kofetu pri Pevcu, kjer jo začnem primerno “masirati” za Direttissimo v Belih Vodah. Ni šment, da v roku parih ur prepriča še dedca, da spremenita plane iz Krme ter se odločita, da bi v soboto napadla znamenito lepotico nad zatrepom Bele vode. Sam urgentno kontaktiram Miloša, ki je tudi za akcijo – cilj: smer Bulfoni D’Eredita.
Ker mora Miloš biti že ob 4 popoldne v Ljubljani, ker so napovedane popoldanske nevihte ter ker imam tudi sam piknik v popoldnevu, ob nehumani uri malo po 4. uri zjutraj že drvimo proti Zgornjesavski dolini. Situacija ni ravno rožnata, saj okrog Kranjske gore dežuje, čez Bovec pa je na radarski sliki padavin vse rdeče. Ker nam ni do šlatanja mokre skale, spremenimo načrte in se odločimo, da si vsaj raztegnemo noge, če smo vstali že tako zgodaj. Najbližji “penzionerski” vrh je Dovška Baba, kjer smo zaradi rane ure v prvih vrstah.
Ja jaz ne vem, a sem res tko brez kondicije? Skoz nekj laufam, kolesarim, pa prideta ena Anja pa en Miloš in se v breg zarineta s takim tempom, da sva z Matejem v minuti brez sape! Ajde, za Anjo ne rečem, ker je brez rukzaka in se šverca :)). Kakorkoli, po neprijetno urnem vzponu se kot bi trenil (dobesedno!) znajdemo pri koči pod Dovško Babo. Pastirja in oskrbnika koče nam svetujeta, da turo potegnemo na Hruški vrh ter se po prečni poti vrnemo nazaj. Navzgor nama z Matejem pomagajo krave in biki, saj ustavijo Anjin in Milošev atletski naskok na vrh. Še malo govora okoli moje rdeče majice je dovolj, da se prav bojazljivo “pretihotapita” mimo tistih nekaj bikov ob poti.
Do vrha nas nato loči še nekaj hoje med borovci. Pogled proti Triglavu nam hitro pokaže, da bi bil prvotni cilj Mateja in Anje, DKV v Velikem Draškem vrhu, slaba izbira, saj dolino pere lokalna ploha. Proti zahodu je situacija mnogo bolj obetavna, saj se vreme začenja čistiti in začenja nam postajati žal, da smo zjutraj obračali. Ah, pa sej ne moreš vedeti, kako bo… Turo potegnemo še do Hruškega vrha po grebenski rezi, ter na njem naredimo krajši postanek z malico. Nato pa hitro nazaj navzdol, saj oblaki prihajajo nad nas!
Med spustom razmišljam, če ne bi bila Dovška baba super za gorsko kolo, saj se do koče pripelješ po cesti, pot navzdol pa tudi ne izgleda prehuda. Vsekakor vredno za razmisliti, če bom imel spet kaj poslov v okolici Kranjske gore… Ker je ura šele 9 zjutraj, z Milošem navijava za “zajtrk šampionov” s kremšnito in kavico na Bledu. Matej in Anja nimata ugovorov, tako da se na Bledu kot tipični turisti martinčkamo še kako uro. Domov prispemo okrog 1. ure popoldne, tako da imamo vsi možnost nadaljevati s svojimi načrti – Miloš gre loviti kikle v Ljubljano, sam se podam na turnejo po Škofji Loki, Matej gre pisati diplomsko nalogo (kao :P), Anja pa, tako kot ponavadi, viseti na Facebook 😀 (hec no).
Mimogrede, turco je lepše opisal tudi Mato.
Galerija slik
