Ker ponavadi zadnje čase na blogu samo še jamram, kako obupno vreme imamo že dolgo časa, sem se tokrat odločil, da tega vsaj v tem zapisu ne bom počel. Je bil izlet enostavno preveč fantastičen, da bi se sekiral s preteklostjo. Lepa napoved naju je z Janezom zmamila, in praktično istočasno sva vsak zase prišla na idejo, da bi v sredo zgodaj zjutraj osvojila kak kucelj. Sam sem nekako predlagal Malo Mojstrovko, ker bi kasneje moral še v službo, razgledi pa bi bili lepi.

Od idiličnega gorskega sončnega vzhoda sem se ob pol 3 zjutraj počutil povsem odtujen. Vsako leto pozabim, kako je pozimi težje vstajati sredi noči in se kobacati iz toplih postelj na svež zrak… Tega sicer z Janezom še uro in pol ne zaužijeva, vendar naju “z obrestmi” pričaka, ko zaparkirava avto na prelazu Vršič. Brije kot strela! Vetrovka gor, čevlje na noge, in gasa. V soju čelnih svetilk hitro napredujeva zasneženem melišču, čeprav je snega malenkost premalo. Posledica je, da pogosto “grebeva” po mešanici skal in snega po melišču navzgor.

V 45 minutah doseževa Vratca, in vedno močnejši veter nama ne prizanaša, tako da se hitro usmeriva proti vrhu Male Mojstrovke. Nekje morava čez napihan sneg gaziti, nekje slediva bežnim sledem predhodnikov, nekaj pod vrhom pa zaradi skal pod snegom natakneva tudi dereze.

Po dveh urah doseževa vrh – in ugotoviva, da sva prezgodnja! Sam sem se res nadejal lepih fotografij sončnega vzhoda z vrha, pa se ob pol 7 žal nebo le rahlo svetlika za Prisojnikom in Triglavom. Vseeno se odločiva, da malo počakava na več svetlobe, in v zavetrju balvana malo pod vrhom nase navlečeva vse cunje in bolj klavrnem vzdušju srebava čaj. Ko odkrijeva, da je do sončnih žarkov še precej, začneva s sestopom. Z derezami na nogah gre res hitro in prav kmalu se znajdeva nazaj na parkirišču, kjer nama pogled nazaj razkrije, da je sonce ravno požgečkalo vrh Male Mojstrovke. Kdaj tud ni fajn, če si preveč zgoden…

Galerija slik