Za 2. januarja je bila napoved lepa, predvsem za zahod Slovenije in sosednjo Italijo, zato smo se s Petro in Janezom odločili, da ga izkoristimo za izlet v hribe. Plazovna nevarnost 3. stopnje in pretekle izkušnje so bile dežurni krivci, da smo si za cilj izbrali Jof di Miezegnot/Poldašnja špica, 2087m, nad dolino Zajzere. Ob 6. štartamo iz Škofje Loke in prav kmalu dihamo svež jutranji zrak v dolini Zajzere. Severna stena Montaža je že poleti osupljiva, v zimski preobleki pa nate naredi še večji vtis! Ne pomaga, da se nam z druge strani doline v obraz svetlikajo modri trakovi številnih slapov v Velikem Nabojsu, ki jim sicer še manjka nekaj mraza, vendar so vsaj tako debeli kot v Tamarju, če ne bolj.
Nas pot vodi na drugo stran doline, proti koči Grego. Pot do koče je dodobra zgažena, zato je vzpon lahkoten, preseneti pa nas tudi, da je pot naprej od koče Grego proti našemu cilju dobro zgažena. V jutranjem soncu občudujemo okoliško pokrajino in se vzpenjamo po zasneženem gozdu, dokler ne dosežemo bivaka Gemona. Od tu je vrh le še streljaj daleč, in gazi sledimo do grebena, kjer se le-ta konča. Nič ne de – nataknemo dereze, v roke poprimemo cepin in se “spopademo” z letno potjo na vrh. Na srečo so južna pobočja, po katerih se vzpenjamo, že prejela zadostno količino sonca, da je sneg kolikor toliko predelan, in po lahki grapi med skalovjem se prav kmalu znajdemo na vrhu.
Tam nas ujame še nekaj Italijanov, nakar nekako skupno sestopimo navzdol do bivaka. Tam izvemo, da so v bivaku novo leto praznovali Tržičani (kar je verjetno razlog, da je pot dobro zgažena). Petra nas na tem mestu še dodatno razveseli z makovo potico, nakar je pot v dolino zgolj še obveznost, vroča čokolada pri firerju pa (vedno dobrodošla) formalnost.
Galerija slik
