Sredi tedna je bila napoved za soboto za Slovenijo bolj klavrna, hkrati pa se je začelo omenjati Maltatal – baje naj bi nekateri slapovi bili že narejeni. Tako omenim Matevžu, če bi šel za vikend na dvodnevni izlet v enega izmed centrov avstrijskega lednega plezanja. Ne prezgodnjo uro se v soboto že peljeva proti avstrijskemu Gmundu in se hkrati baševa z zapoznelim zajtrkom in Petrol kavo. Ko doseževa dolino Maltatal, sva kar malo presenečena, saj je snega res malo (ob avtocesti praktično nič), in tudi ko se peljeva globlje v dolino Malta, je edini znak, da je prisotna zima, dodobra poledenela cesta. Ker s seboj nimava verig, nisva nič pogumna in zaparkirava na prvem večjem parkirišču. Skice v žep, rukzake na rame in pot pod noge!
Že vzpon do slapov je moral biti za opazovalce kar špasen, saj sva se po zaledeneli cesti kar dobro “lovila”, medtem ko je večino drugih plezalcev elegantno šibalo mimo naju z verigami na avtomobilih. A nič ne de, malo kondicijske hoje v breg nikoli ne škodi. Kakorkoli, že s ceste opaziva, da so razmere daleč od idealnih – vsi na jug obrnjeni slapovi so še zelo tekoči, in tudi zunanja temperatura okrog ničle že v jutru se ne sliši preveč obetavno. Ker je Matevž šele 1x v življenju ledno plezal, pa še to kar nekaj časa nazaj, se ob slapu Strannerbach, ki s ceste zgleda solidno, kar na hitro odločiva.
Opremo nase, štrik na pas in že se “sprehajava” po prvem raztežaju Strannerbacha. Ledu je dovolj za lepo plezarijo, vendar je slap na nekaterih delih še močno tekoč, če ne drugje pod vsem ledom. Matevž pleza odlično, zato se kar hitro lotiva sistema cug-cug, kjer vsak pleza en raztežaj naprej. Ko doseževa razcep slapu na dva kraka, se odločiva za levi krak, saj je desni precej manj zamrznjen. Po prvem malo bolj strmem skoku uloviva dve navezi naših sosedov, alpinistov iz poljanske doline, ki ravno sestopajo. Sledi dolg, položen del slapu, ki ga splezava kar “na štajerca”, nakar se znajdeva pod res lepim detajlom slapu, kakih 70-75 stopinj strmim skokom, ki ga Matevž suvereno napelje. Na vrhu se slap zopet položi, in skupno se odločiva, da se nama ne da več plezati naprej, tako da začneva z abzajli. Ker je ura že relativno pozna (vrh slapu doseževa nekaj pred 3. uro popoldan), svetloba začne hitro pojemati.
Pri drugem abzajlu nama uspe izruvati štor, na katerem sta bila tako pripravno dva prusika. To nama dodobra zviša pritisk v krvi! Na srečo se to zgodi še na položnem delu, saj bi sicer letela nazaj do ceste… Sledi še kakih 6 abzajlov in hoje po položnem ledu navzdol. Te tri ure bi lahko opisal z eno besedo – kanjoning! Dejansko se namreč proti večeru temperatura dvigne nad ničlo, in slap se začne intenzivno “vlažiti”, kar pomeni da vsak abzajl konča v potoku in vrvi se nama vedno bolj krotovičita. Ko pade noč, odkrijeva, da je Matevž pustil svojo čelno svetilko v svojem rukzaku pod slapom, tako da vse abzajle iščem navzdol jaz. Da so zadeve še bolj začinjene, začne naletavati sneg. Po skoraj 4 (zelo mokrih) urah se le znajdeva nazaj pri cesti, oba premočena, vendar zadovoljna. Kaj naj rečem, sva vsaj dodobra oprala štrike :).
Sestop po zasneženi cesti opraviva kar v derezah, in ob 7. uri zvečer sva nazaj pri avtu. S poslušanjem Nietov in malicanjem mine vožnja nazaj v Slovenijo prav hitro.
Galerija slik
