Letos sem zopet zamudil ferajnovsko Paklenico, ker sem se vročično pripravljal za državne izpite za alpinista. Načeloma se ne bi pritoževal, pa se je to zgodilo že tretje leto zapored (prejšnji dve leti so vmes posegle službene poti). Da bi bile stvari še slabše, se na izpite nisem dovolj primerno pripravil, in na koncu sem imel vsega polhn kufr. Hiter sms “Pakla za vikend??” Evi in Alešu je padel na zares plodna tla in v petek po službi smo jo oddirkali proti Velebitu.
Na morju je klima res že prijetna, in po najemu apartmaja v Vesni nas pot, kakopak, zanese k Dinkotu. Šefe brez kompliciranja na listek napiše 3 ribe, in čez dobrih 15 minut se že mastimo s porcijskimi oradami in brancinom. Težko bi imeli boljši začetek res odbitega vikenda :).
Naslednji dan smo zjutraj prav počasni, in sredi kanjona se znajdemo šele nekaj čez 10. uro dopoldne. Gužva je kar precejšnja, zato se odločim, da gremo poskusit srečo v Kamasutro, s 5b+ ocenjeno klasiko. Smeri sam še nisem plezal, pa sem slišal precej hvale; poleg tega se smer nahaja skoraj najdlje od vstopa v park, zaradi česar sem računal, da bomo v njej sami. No, ko po mukotrpnem švicu v pravi poletni vročini dosežemo vstop, se znajdemo za eno navezo. Pa dobr, počakamo 15 minut, in na vrsti smo mi!
Prvi raztežaj me je dodobra zdelal, saj je bil povečini moker, pa že nasploh me prvi cugi v Paklenici vedno sesujejo, ko se moraš kar naenkrat navaditi na stopanje v plato. Itak potem vse drži kot pribito. Sledeči trije raztežaji smeri so res poslastica, in kar prehitro se znajdemo malo pod vrhom Anića Kuka na žgočem soncu. V dir pa nazaj v dolino. Ob sestopu hitro vidimo, da v Šaleški (5b) ni nobene gužve, in zapodimo se še v to smer. Šaleška je po svoje simpatična, saj v “lahki” 5b oceni plezaš po res izpostavljeni steni, kjer lahko z vrha skoraj pljuneš v poden. Moja soplezalca sta se sicer na veliko pritoževala nad prečko v drugem raztežaju, sam pa sem smer plezal že drugič, tako da večjih problemov nisem imel.
Aleša nato čaka prvi spust po vrvi s Stupa, in po tem zgodovinskem dogodku nekje med 6. in 7. uro zvečer le prikrevsamo nazaj do avta – že dodobra dehidrirani in presušeni. Z Evo vztrajava, da se morava namočiti v morju, pa nisva prav dolgo notri, saj še ni ravno poletno topel. Sledi še ena pojedina pri Dinkotu, in okrog 10. ure nas vse odreže kot keks =).
Zadnji dan sem bil sam že nekoliko psihično utrujen od plezanja v vodstvu, zato sem predlagal, da gremo nekaj lažjega – Centralni kamini (5a). Pozabil sem, da je smer taka klasika, in že na vstopu moramo čakati na navezo pred nami, v tretjem raztežaju pa ujamemo Poljake, ki dobesedno pol ure plezajo 15m dolgo prečko. Baje je bil v vodstvu začetnik. Tudi v naslednjem cugu nam nije lako, saj čakamo na Italijana, ki dobrih 20 minut kot zrela hruška visi v “prvenstveni” varianti znamenitega kamina.
No, pa sej ni bilo hudega, smo se pa imeli čas slikati in zabavati na drug način :). Zadnje dva cuga združim in že smo na robu stene, kjer se drenjamo s hrvaškimi GRS-jevci, ki so ravno pripravljali vajo. Kar malo sem pozabil, kako malo opremljena je sama smer. Sej ni pretirano težka, ampak bili smo brez metuljev in jebic, in na vrhu smo odkrili, da bi s 15 kompleti ravno splezal celotno smer. No ja, je bil pa dober trening za hribe :).
Itak je bilo treba tudi drugi dan v morje, pri čemer sva bila tokrat pogumneža jaz in Aleš. Južna pri Dinkotu in vožnja domov pa sta kot vedno minili v zoprnem pričakovanju delovnega ponedeljka :(. Eto, takle odklop sem rabil odkar sem se vrnil iz Nove Zelandije, kar v bistvu sploh ni daleč nazaj…
Galerija slik
