Zadnji vikend smo z Milošem in Janezom otvorili skalno sezono. In kakšna odlična otvoritev je to bila!
Campanile di Val Montanaia je relativno neznan hribček, ki se nahaja nekje na geografski meji med Karnijskimi Alpami in Dolomiti. Nekaj čez 2000m visok stolpič s takimi podatki ne vzbuja nobene posebne pozornosti, ampak ko človek prvič uzre sliko le-tega, si mnenje hitro spremeni! Zvonik (to namreč v italijanščini pomeni beseda Campanile) so oklicali za najlepši zvonik na svetu, najbolj nelogično goro na svetu, skalna pošast in še in še.
Stolpič se samotno dviga nad visokogorskim zatrepom doline Val Montanaia in je res v obliki zvonika – vse stene razen južne so previsne, tudi južna pa potrebuje plezalski prestop, da se vda. Ravno po njej je tekla naša izbrana smer, Via Normale (V-/IV, 200m). Kratka dolžina smeri pa pač ne pove vsega o plezanju v našem “zvoniku”, saj je plezanje ves čas izredno izpostavljeno, olajševalne okoliščine pa so, da so sidrišča urejena (zacementirane rinke), opremljenost v smeri pa zadovoljiva. Bržkone to botruje množičnemu obisku te gore v poletni sezoni, čemur smo se mi tokrat odlično izognili.
V soboto se sredi dneva lagodno podamo pustolovščini naproti, in po 4 urah vožnje iz Kranja po Kanalski dolini ter številnih lokalnih cestah le dosežemo parkirišče pri koči Pordenone. Pri tem moram poudariti, da smo se zadnjo uro in pol peljali po povsem neznanih gorskih regijah, ki so nas (itak!) navdušili. Od koče nas pot brez ovinkarjenja popelje direktno preko melišč do vznožja zvonika, ki se nahaja dobrih 800m višje. Ko vsi prvič zagledamo stolp, smo primerno zmotivirani za sledeč dan in preostanek vzpona do bivaka mine, kot bi trenil. Na bivaku si privoščimo konkretno večerjo, spat pa se odpravimo šele okrog 11. ure zvečer, saj se nam nič ne mudi v notrajnost k trem makaronarjem 🙂 (hec, hec).
Zbudimo se v oblačno jutro, in po hitrem zajtrku je čas za začetek! Z vremenom se ne sekiramo kaj dosti, saj so vse napovedi pravile, da naj bi zdržalo do popoldneva. Žreb določi Miloša za prve raztežaje, Janeza za vmesne in mene za zadnje raztežaje, in vsi trdi se zborbamo čez vstopne raztežaje, ki sicer niso pretirano težki, vendar so roke in noge po zimski sezoni kar malo nenavajene hribovske skale. Janez nas nato popelje po lažjem svetu do vstopa v detajl smeri, 10m visoko zajedico, ocenjeno z V-. Detajl je opremljen z večno zataknjenim metuljem in jebico, za njim pa nas pričaka res fantastična prečka po polici v levo, kjer lahko pljuneš v poden.
Do lažjega sveta nas loči še ena, tokrat lažja zajedica, vršni del stolpa pa hitro splezamo v uživaški pleži, ki nikjer ne preseže zgornje III stopnje. Na vrhu pozvonimo z zvončkom ter se vpišemo v vpisno knjigo, nato pa je čas za abzajle! Sprva nas čakata 2 spusta po smeri vzpona, nato pa štrik vržemo v praznino ob steni nad bivakom. 40m spust čez previsno steno je nekaj najboljšega, kar si lahko želiš na abzajlih, če le veš, da prideš do dol :). Še en podoben abzajl, in dosežemo tla.
Če še ni dovolj presežnikov o sami turi naj pohvalim še sestop, saj se dele melišč da elegantno preteči navzdol v klasičnem slogu, in prej kot v 1 uri smo nazaj pri avtu. Za konec pa kot vedno – basanje z goro “gelata” za proslavo ture. Dobra otvoritev sezone, ne vem če je kdaj bla že tko fejst :).
Galerija slik
