Vzpon po slovenski smeri mi predstavlja že kar nekakšno tradicijo, in vsako leto se mi zdi fino, da naredim začetek sezone eno “kondicijsko” turo čez njo da me malo zagrabi “berg ruft”. Tokrat je bila sicer stvar precej neplanirana, saj sta me nekaj dni prej vanjo povabila Matevž in Blaž.

Ker so dnevi dolgi, smo se zjutraj dobili ob relativno pozni 6. uri v Kranju in usmerili avto na Mojstrano. Ko sem ves zasopel po 20 minutah hoje od avta že potil krvavi znoj, mi je bilo jasno, s kakšnima hardičoma sem se podal v breg in da bo dan kar pester :). Po eni uri hoje smo dosegli vstop in se kar nenavezani zapodili v Slovensko smer. V smeri nismo bili sami, prehiteli smo kake 3 naveze.

Prav kmalu se znajdemo pod belimi platmi, ki so eden lepših delov smeri. V sproščenem plezanju jih hitro pretentamo. Pod skokom pred Bučerjevo steno nas preseneti sneg, ki pa se ga da obvoziti po levi strani; tako ali tako je prehod čez tisti skok še najlažji po levi, tako da sploh ni problema. Bučerjeva stena je suha, in kot bi trenil, se znajdemo pred slovensko grapo.

Slovenska grapa je še dodobra zalita in dereze + cepin so kar nujna oprema. Prvič sem v slovenski grapi potreboval zimsko opremo, pa bi rekel, da je še bolje kot v poznem poletju, saj namesto zoprnega plezanja po balvanih in naloženih policah poletiš čez trd sneg. Žreb je določil, da ne izstopimo na Prevca, temveč na Frelihovo prečko, in usmeriimo se proti koncu slovenske grape.

Pod oknom je stena, kot vsakič, ko sem bil tukaj, nekoliko mokra, vendar čez okno izplezamo ravno tako nenavezani. Navežemo se šele v Frelihovi prečki in izstopni prečki nad Steno. Matevž in Blaž sta prvič na tem izstopu, in obadva se strinjata, da je precej lepši kot Prevčev izstop :).

Na izstopu iz smeri smo po 3 urah in pol. Ker vsem diši pivo (no, pa malo smo računali, da bo zaradi državnega praznika kakšen šnopček zastonj) se kaj kmalu usmerimo proti Kredarici, vendar nas čaka še vroča ura vzpona po sneženih poljih, ki jih je okrog Kredarice še veliko, preden dosežemo najvišjo slovensko planinsko postojanko. Lepo vreme in huda žeja poskrbita, da smo gor več kot dve uri, nato pa počasi le začnemo sestopati proti Pragu. Pot do samega Praga je precej polna snega, kar pa za sestop pomeni samo velik plus, saj po zmehčanem gnilcu letimo kot snete sekire. V spodnjem delu pa je pot čez Prag kopna.

Za piko na i turo končamo na dobri pici na Bledu. Poletje se je končno začelo, wuhuu!

Galerija slik