Poletje se počasi bliža koncu in temu primerno je tudi vreme. Letos se sicer res nimam za pritoževati, saj (vsaj zaenkrat) tudi jesen ponuja lepe, stabilne dneve. Sicer pa se je septembru primerno spustila tudi temperatura, ki je povzročila, da sem se prejšnji teden rahlo prehladil. Zato za lep sobotni dan nisem imel v planu nič konkretno težkega oz. zahtevnega, pač pa sem bolj iskal kaj uživaškega. Miloš je bil takoj za akcijo, in je hitro predlagal navrtano smer Jugozahodni raz v Mangartu (IV-IV+, 400m). Pridružil se nama je še Matevž, ki je sicer imel višje-leteče cilje, pa se je vseeno odločil, da gre z nama.
Ob udobni 6. uri tako začnemo našo potovanje v Kranju, in še kar dobro uro in pol traja, da avto parkiramo na parkirišču na Mangartskem sedlu. Takoj, ko izstopimo, nam je jasno, da nas bo danes kar zeblo, tako da se dodatno napravimo in zakorakamo proti vstopu v smer, ki se nahaja na sedelcu na naši desni. Po prečenju melišč in nekaj vzpona se znajdemo na vstopu v smer. Ker je smer dolga 7 raztežajev, vsakemu od nas pripadeta 2 raztežaja plezanja v vodstvu, in žreb določi Miloša za prvo “etapo”.
Pravzaprav o sami smeri ne bi izgubljal preveč besed – avstrijci (bojda) so jo nekaj let nazaj dodobra navrtali, tako da je orientacija lahka, plezanje nikjer ne preseže zgornje IV. stopnje (nekateri pravijo, da je detajl V-ica, nam se ni zdelo tako težko), skala pa je dobra do odlična. Mi smo (kot je svetoval opis) s seboj imeli 3 metulje in zatiče, pa bi vsaj slednje lahko pustili v avtu, metulji pa prav pridejo zgolj v tistih vmesnih II-kah, kjer smer ni preveč nasvedrana. Sicer je pa plezarija lepa! Razgledi so, kot se za tretji najvišji vrh Slovenije spodobi, fantastični, smer pa prav tako vsebuje nekaj bolj strmih detajlov, da nimaš občutka, da bi ves čas samo “šodral” po skrotju. Nekako bi jo postavil ob bok popularnemu severnemu razu Male Mojstrovke, le da je tukaj svedrov še več.
Navkljub temu, da smo dobro napravljeni, nas zebe, saj 90% smeri poteka na zahodnem delu raza, in šele v zadnjih raztežajih naše premrzle obraze obsije sonce! Smer se izteče na lepe, vedno bolj položne travnate grede, za katerimi trčimo ob slovensko markirano pot na Mangart. Privoščimo si malico, in po martinčkanju na soncu je vzpon še na vrh Mangarta in sestop po italijanski smeri kar malo odveč :). Nazajgrede nad seboj v steni Malega Rateškega Mangarta opazimo svedre, ki nas zvabijo, da eno izmed njih še “pofrikamo”, za kaj več akcije pa se nobenemu več ne ljubi… Do avta nas loči še 5 minut sestopa. To je to!
Galerija slik
