Budilka me vrže pokonci ob pol 6. zjutraj. Zunaj je seveda še črna tema, saj smo sredi decembra. Da je bera motiviranosti še bolj polna, me že na tako fantastično obetajoče nedeljsko jutro boli glava. Ko se enkrat obrnem v postelji, je ura že 6. zjutraj. Ja ni kej, kar malo se prisilim iz postelje, ker vem, da mi bo sicer še cel teden žal. Lepa vremenska napoved v hribih je pač za izkoristiti, sploh v veselem norem decembru.
Po pol ure priprav sem nared, in že drvim Gorenjski naproti – cilj: greben Vrbanovih špic, tokrat solo. Zajtrk in prepotrebno kavo si priskrbim, kot že tolikokrat, na Jeseniškem Petrolu, nato pa se usmerim proti Mojstrani. Na cesti proti Radovni imam letos res prvič občutek, da je zima, saj je cesta dokaj spolzka, ko pa se usmerim proti makadamski cesti, ki pelje v dolino Kot, me pričaka še sneg. Sprva v flikah, po 15 minutah, ko dosežem konec voznega dela poti, pa me naokrog po gozdu pričaka dobrih 10cm trdno zmrznjene površine (kar se odraža tudi na cesti, ki pa je normalno prevozna brez verig).
V mrzlem jutru se obujem in še zadnjič v dnevu vprašam, zakaj nisem šel raje s kolegoma na Stol, nato pa začnem s hojo. Ta me sprva vodi po ravnem gozdu, dokler ne dosežem zatrepa doline, kjer me markacije usmerijo levo v strm svet, ki kmalu preide iz gozda v grmovje. Ta del poti je kar siten, saj je snega malo, pa ravno dovolj, da so flike med skalovjem pomrznjene in moraš biti precej previden, kako stopaš. Po kar nekaj prečkah skozi zmrznjene borovce le dosežem melišča, ki so strnjena med greben Vrbanovih Špic in masiv Rjavine, in od tam me čaka še kar nekaj hoje, da dosežem odcep desno proti Vrbanovim špicam. Na srečo je pred menoj nekdo zgazil pot do Staničevega doma, tako da v povsem nepredelanem snegu hoja ni nevarna, je pa vseeno precej utrujajoča.
Na Vrbanove špice ni pot nič zgažena, in strumno se zapodim proti vstopu v zavarovani del poti. V prvem delu, kjer se vzpneš na Spodnjo Vrbanovo špico, me pričaka najbolj siten del poti – kaj kmalu se namreč znajdem na stezi (debelo prekriti s snegom), ki se vijuga navzgor med borovci in strmimi travami ter skalovjem. Gre za tisto neprijetno kombinacijo, ko gaziš po razpihanem in nepredelanem snegu in za nobeno nogo ne veš, na čem stoji. Sam sem si do grebenske rezi pomagal le s cepinom (zrmrznjena zemlja je zakon!), toda v retrospektivi ne bi škodilo, če bi na gojzarje nataknil še dereze. Če ne drugega zaradi boljšega občutka.
No, ko dosežem greben, se končno pogrejem, saj me prvič v dnevu obsije sonce, žal pa hkrati začne tudi pihati. Greben je v celoti kopen, in po kratkem plezanju se znajdem na Spodnji Vrbanovi špici. Tukaj se malo zamudim, saj mi ni povsem jasna pot naprej, pa potem ugotovim, da je potrebno iti malenkost nazaj po poti, ter opraviti prečko po severni strani – za to prečko sem si nataknil dereze – nakar se zopet znajdem na sončnem grebenu, kjer dereze samo škrtajo pod golo skalo. Kot šodrovca me večkrat prešine, kako imeniten bi greben šele bil, če ga ne bi opremili z zavarovano potjo (seveda se je v dani situaciji niti podrazno ne branim!). Sledi najlepši del ture – nazobčan greben, kjer plezam gor in dol, dokler ne dosežem še zadnjega vzpona, ki me postopno vodi v travnate vesine Visoke Vrbanove špice. Odprejo se mi še lepši razgledi na Triglav kot prej, in levo spodaj že ugledam Staničevo kočo, kamor me v nadaljevanju pelje pot.
Če ne bi tako pihalo, bi verjetno kar na vrhu čukal in se okrepčal, tako pa rajši sestopim do planinske postojanke in si tam v zavetrju v miru privoščim malico s pogledom na Triglav. Prav veliko prometa ta dan vseeno ni moglo biti, saj sem opazil zgolj 4 pikice na grebenu (ob cca. 13h). Ker dobro vem, kakšen mukotrpen sestop v senco me čaka, se na soncu ne postavljam preveč dolgo, pač pa se hitro usmerim navzdol nazaj proti Kotu. Kot rečeno – ta pot je dodobra zgažena (čemur sem precej hvaležen, saj sem tukaj prvič in predvsem zgornji del poti bi znal biti dolgotrajen, če bi sam iskal markacije na vsakih nekaj metrov…). Mehak sneg mi je tokrat prvič v dnevu v uteho, saj lahko ekspresno sestopam, in kot bi trenil sem nazaj v gozdu. Avto dosežem po nekaj več kot 7 urah, odkar sem ga zapustil.
Konec dober, vse dobro. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da v osrčju TNP-ja cel dan nisem srečal žive duše…
Galerija slik
